LJUBEZEN

LJUBEZEN


Ponedeljek, 26 April 2010 13:50  •  Prispeval: Jani Pravst  •  Ogledov: 16240     natisni

 

Ljubezen
 
Kaj je ljubezen?
 
 
Zahteva po varnosti v odnosih neizogibno plodi žalost in strah. Iskanje varnosti privablja negotovost. Ali ste kdaj v kate­rem vašem razmerju našli varnost? Ali ste? Večina želi varnost pri dajanju in sprejemanju ljubezni, toda ali je to ljubezen, če vsak od nas išče svojo lastno varnost, svojo lastno posebno pot? Nismo ljubljeni, ker ne vemo kako ljubiti.
Kaj je ljubezen? Beseda je tako obremenjena in pokvar­jena, da jo nerad uporabljam. Vsi govorijo o ljubezni - vsa­ka revija in časopis in vsak misijonar nenehno govoriji o ljubezni. Ljubim svojo deželo, ljubim svojega kralja, ljubim neko knjigo, ljubim to goro, ljubim užitek, ljubim svojo ženo, ljubim boga. Je ljubezen ideja? Če je, potem jo lahko na vse mogoče načine gojimo, hranimo, negujemo, šikaniramo in izkrivljamo. Kaj pomeni, ko rečete, da ljubite boga? To mogoče po­meni, da ljubite projekcijo vaše lastne domišljije, mogoče projekcijo sebe, ki je v skladu s tistim, kar vi mislite, da je plemenito in sveto, oblečena v določeno obliko spoštljivosti. Mogoče, mogoče?

Ker ne moremo razrešiti to človeško stvar, ki jo imenujemo ljubezen, bežimo v abstrakcije. Ljubezen je mogoče končna rešitev za vse človekove težave, probleme in muke, torej kako bomo odkrili, kaj je ljubezen?
Samo z definicijo? Cerkev jo je definirala na en način, druž­ba na drug in obstajajo vse vrste odklonov in sprevrženosti. Oboževanje nekoga, spanje z nekom, čustvena izmenjava, to­varištvo - je to tisto, kar pojmujemo pod pojmom ljubezen?
To je pravilo, vzorec, ki je postalo tako zelo osebno, čutno in omejeno, da so religije razglasile, da je ljubezen nekaj veliko več od tega. V tem, kar imenujejo človeška ljubezen, vidijo uži­tek, tekmovanje, ljubosumje, željo po posedovanju, zadržanju, nadziranju in vmešavanju v razmišljanje drugega in zavedajoč se zapletenosti vsega tega izjavijo, da mora biti druga vrsta ljubezni, božanska, lepa, nedotaknjena, nepodkupljiva.
Po vsem sveta, t.i. sveti možje trdijo, da je nekaj popolnoma napačnega gledati žensko: pravijo, da se ne moreš približati bogu, če se vdajaš spolnosti, zato to odrivajo, čeprav jih želja notranje razžira. Toda z zanikanjem spolnosti ugasnejo svoje oči, izrežejo svoje jezike, kajti zanikajo celotno lepoto zemlje. Izstradajo svoja srca in ume; ker je lepota povezana z žensko, so dehidrirana ljudska bitja; pregnali so lepoto.
Ali ljubezen lahko delimo na sveto in posvetno, človeško in božansko, ali pa obstaja samo ljubezen? Je ljubezen enega in ne mnogih? Če rečem: "Ljubim te", ali to izključuje ljubezen drugega? Je ljubezen osebna ali neosebna? Moralna ali nemo­ralna? Družinska ali nedružinska? Ali lahko ljubite posamezno, če ljubite človeštvo? Je ljubezen čustvo? Je ljubezen občutek?
Je ljubezen užitek in poželenje? Vsa ta vprašanja kažejo, ali ne, da imamo o ljubezni predstave, predstave o tem, kar naj bi bila, ali kar naj ne bi bila, vzorec ali kodo, ki jo je razvila družba, v kateri živimo.
Da bi se poglobili v vprašanje, kaj je ljubezen, jo moramo najprej osvoboditi stoletnih oblog, znebiti se vseh predstav in ideologij o tem, kar naj bi bila, ali kar naj ne bi bila. Najbolj varljiv način obravnavanja življenja je ločevanje vsega v to, kar naj bi bilo, in kar je.
Kako bom torej odkril, kaj je ta plamen, ki ga imenujemo ljubezen - ne, kako ga izraziti drugemu, temveč kaj sam po sebi pomeni? Najprej bom zavrnil, kaj cerkev, družba, moji starši in prijatelji, kaj vsaka oseba in vsaka knjiga o tem pravijo, ker želim sam odkriti, kaj je to. Tukaj je ogromen problem, ki se tiče vsega človeštva. Obstaja tisoč načinov definiranja tega in v skladu s tem, kaj imam rad in me veseli ta trenutek, sem tudi sam ujet v tak ali drugačen vzorec - torej, ali naj se ne bi zato, da bi to razumel, najprej osvobodil svojih lastnih nagnjenj in predsodkov? Zmeden sem, od lastnih želja raztrgan, tako si rečem: najprej razjasni svojo lastno zmedo, mogoče boš lahko odkril, kaj je ljubezen skozi to, kaj ona ni.
Vlada reče: "Pojdi in ubij iz ljubezni do svoje domovine." Je to ljubezen? Vera pravi: "Zaradi ljubezni do boga se od­povej spolnosti." Je to ljubezen? Je ljubezen poželenje? Ne recite ne. Za večino to je — poželenje z užitkom, užitek, ki izhaja iz čutov, skozi spolno povezanost in izpolnitev. Nisem proti spolnosti, toda poglejte, kaj je vanjo vpleteno. Kar vam spolnost trenutno da, je totalna samopozaba, nato se s svojim nemirom ponovno vrnete, tako vedno znova želite ponovitev stanja, v katerem ni skrbi, ni problemov, ne sebe. Rečete, da ljubite svojo ženo. V to ljubezen je vključen spolni užitek, užitek, ker imate nekoga v hiši, ki pazi na vaše otroke, kuha. Od nje ste odvisni; daje vam svoje telo, čustva, spodbudo, določen občutek varnosti in blaginje.
Nato se od vas odvrne; dolgočasi se, ali pa odide z nekom drugim in vse vaše čustveno ravnotežje je uničeno in ta motnja, ki je ne marate, se imenuje ljubosumnost. V njej je bolečina, zaskrbljenost, sovraštvo in nasilje. Kar vi dejansko pravite, je: "Tako dolgo, kot boš pripadala meni, te bom ljubil, toda tisti trenutek, ko ne boš več, te bom začel sovražiti. Tako dolgo, kot se lahko nate zanesem, da boš zadovoljila mojim zahtevam, spolnim in drugim, te ljubim, toda tisti trenutek, ko prenehaš zadovoljevati mojim željam, te nimam več rad."
Tako je med vama nasprotovanje, ločenost, in ko čutiš lo­čenost od drugega, to ni ljubezen. Toda, če lahko živite z vašo ženo ne da bi mišljenje v vas ustvarilo vsa ta protislovna stanja, te neskončne prepire, potem boste morda — morda — vedeli, kaj je ljubezen. Potem ste popolnoma svobodni in ravno tako ona, medtem ko ste takrat, ko ste zaradi vseh vaših užitkov od nje odvisni, njen suženj. Ko ljubimo, moramo biti osvobojeni ne samo od druge osebe, temveč tudi od sebe.
To pripadanje drugemu, da nas drugi psihološko hrani, odvisnost od drugega - v vsem tem morajo vedno biti za­skrbljenost, strah, ljubosumje, krivda in tako dolgo, kot je strah, ni ljubezni; um, ki ga muči bridkost, ne bo nikoli vedel, kaj je ljubezen; sentimentalnost in emocionalizem nimata z
ljubeznijo popolnoma nič opraviti. In zato nima ljubezen nič skupnega z užitkom in poželenjem.
Ljubezen ni produkt mišljenja, ki je preteklost. Mišljenje nikakor ne more negovati ljubezni. Ljubezen ni ograjena in ujeta v ljubosumje, kajti ljubosumje je preteklost. Ljubezen je vedno aktivna sedanjost. Ona ni: ljubil te bom ali ljubil sem te. Če poznate ljubezen, ne boste nikogar sledili. Ljubezen ne uboga. Ko ljubite, ni spoštovanja niti nespošdjivosti.
Ali ne veste, kaj v resnici pomeni ljubiti nekoga - ljubiti brez sovraštva, brez ljubosumja, brez jeze, brez hotenja po vmešavanju v njegovo početje ali razmišljanje, brez obsojanja, brez primerjanja — ali ne veste, kaj to pomeni?
Ali obstaja primerjanje kjer je ljubezen? Ko nekoga z vsem srcem, z vsem vašim umom, z vsem vašim telesom, s celotnim bitjem ljubite, ali takrat obstaja primerjava? Ni drugega, ko zaradi te ljubezni na sebe popolnoma pozabite.
Ali ljubezen pozna odgovornost in dolžnost in bo rabila te besede? Ko nekaj delate iz dolžnosti, ali je v tem kaj ljubezni? V dolžnosti ni ljubezni. Zgradba dolžnosti, v katero je ujeto človeško bitje, ga uničuje. Tako dolgo, kot ste zaradi dolžnosti prisiljeni nekaj delati, ne ljubite tega, kar delate. Ko je ljubezen, ni dolžnosti in odgovornosti.
Na nesrečo večina staršev misli, da so odgovorni za svoje otroke in njihov občutek odgovornosti se kaže tako, da jim govorijo, kaj naj bi delali, in kaj naj ne bi delali, kaj naj bi po­stali, in kaj naj ne bi postali. Starši želijo, da bi imeli njihovi otroci v družbi varen položaj. Kar imenujejo odgovornost, je del tistega ugleda, ki ga sami častijo; in meni se zdi, da tam ni reda, kjer je ugled; ukvarjajo se samo s tem, kako bi postali dovršeni buržuji.
Ko pripravljajo svoje otroke, da bi se čim bolj prilegali družbi, ohranjajo vojno, konflikt in krutost. Ali to imenujete skrb in ljubezen?
Resnično skrbeti pomeni skrbeti, kakor bi skrbeli za drevo ali rastlino, jo zalivali, proučevali njene potrebe, jo posadili v najboljšo zemljo, zanjo skrbeli z blagostjo in nežnostjo - toda ko pripravljate vaše otroke, da ustrezajo družbi, jih pripra­vljate na čredni nagon. Čredni nagon pa pomeni, da vsi delajo enako in če kdo ne, ga potem izločijo iz črede. Če bi svoje otroke ljubili na pravilen način, bi bila danes ljudje drugačni.
Ko izgubite nekoga, ki ste ga ljubili, prelivate solze - ali so vaše solze zaradi vas ali zaradi tistega, ki je mrtev? Ali jočete zaradi sebe ali zaradi drugega? Ali ste sploh kdaj jokali zaradi drugega?
Ste kdaj jokali za sinom, ki je bil ubit na bojnem polju? Jokali ste, toda te solze so se pokazale zaradi samopomilovanja, ali ste jokali, ker je bilo ubito človeško bitje? Če jočete zaradi samopomilovanja, so vaše solze brez pomena, ker ste v skr­beh za sebe. Če jočete, ker ste oropani nekoga, v katerega ste vložili veliko naklonjenosti, to v resnici ni bila naklonjenost. Ko jočete za svojim umrlim bratom, jočite zaradi njega. Ker je on umrl, je zelo lahko jokati zaradi sebe. Očitno jočete, ker je vaše srce ganjeno, toda ni ganjeno zaradi njega, ganjeno je samo zaradi samopomilovanja in samopomilovanje vas naredi trde, vas ogradi in naredi tope in neumne.
Ali je to ljubezen, ko jočete zaradi sebe? Jočete, ker ste osamljeni, ker ste zapuščeni, ker niste več vplivni - pritožujete se nad svojo usodo, nad okoljem - vedno vi v solzah? Če to razumete, kar pomeni, da ste s tem prišli v stik tako neposre­dno, kot bi se dotaknili drevesa ali stebra ali roke, potem boste videli, da ste to bridkost ustvarili sami, bridkost je ustvarilo mišljenje, bridkost je rezultat časa. Pred tremi leti sem imel brata, sedaj je mrtev, sedaj sem osamljen in hrepeneč, nikogar ni, pri katerem bi lahko iskal tolažbo ali tovarištvo in zaradi tega so v mojih očeh solze.
Če opazujete, lahko vidite vse to dogajanje znotraj sebe. To lahko vidite popolno, dovršeno, z enim bežnim pogledom ne da bi si vzeli čas za analizo. V trenutku lahko vidite celo­tno zgradbo in naravo te male kičaste stvari imenovane "jaz", moje solze, moja družina, moj narod, moje prepričanje, moja vera — vse te odvratnosti, vse to je v vas. Ko to vidite s svojim srcem, ne z umom, ko to vidite prav z dna vašega srca, potem imate ključ, ki bo končal bridkost.
Bridkost in ljubezen ne gresta skupaj, toda v krščanskem svetu trpljenje idealizirajo, ga postavijo na križ in ga častijo, namigujoč da od trpljenja ne morete nikoli pobegniti, razen skozi ta posebna vrata in to je celotna zgradba izkoriščevalske verske skupnosti.
Torej vas vprašanje, kaj je ljubezen, mogoče preveč pre­straši, da bi videli odgovor. To lahko pomeni popoln prevrat; to lahko razbije družino; lahko odkrijete, da ne ljubite svoje žene ali moža ali otrok, kajne, mogoče morate porušiti hišo, ki ste jo zgradili, mogoče se nikoli ne vrnete nazaj v cerkev.
Če pa še želite odkriti, boste videli, da strah ni ljubezen, (odvisnost ni ljubezen, ljubosumje ni ljubezen, posesivnost in prevlada nista ljubezen, odgovornost in dolžnost nista ljube­zen, samopomilovanje ni ljubezen, muka, ker nismo ljubljeni, ni ljubezen, ljubezen ni nasprotje sovraštva, nič bolj kot je skromnost nasprotje nečimrnosti. Torej, če lahko vse to izlo­čite, ne na silo, temveč da jih izperete, tako kot dež izpere prah, ki se je cele dneve nabiral na listu, potem boste morda naleteli na to nenavadno rožo, po kateri človek vedno hrepeni.
Če nimate ljubezni — ne samo drobne kapljice, temveč v obilju - če z njo niste napolnjeni - bo svet doživel katastro­fo. Intelektualno veste, da je enotnost človeštva bistvena, in da je ljubezen edini način, toda kdo vas bo učil, kako ljubiti. Ali vam bo kakšna avtoriteta, kakšna metoda, kakšen sistem povedal, kako ljubiti? Če vam nekdo pove, to ni ljubezen. Ali lahko rečete: "Ljubezen bom vadil. Dan za dnem bom sedel in o tem razmišljal. Vadil bom, kako biti prijazen in blag in se prisilil, da bom pozoren do drugih?"
Ali mislite reči, da sebe lahko disciplinirate ljubiti, vaditi voljo za ljubezen? Ko vadite disciplino in voljo, da bi ljubili, odide ljubezen skozi okno.
Z urjenjem neke metode ali sistema ljubljenja lahko posta­nete izjemno spretni, bolj prijazni, ali dosežete stanje nenasilja, toda to nima z ljubeznijo popolnoma nič opraviti.
V tem raztrganem, puščobnem svetu ni ljubezni, kajti užitek in poželenje igrata največjo vlogo, pa vendar vaše vsakdanje življenje brez ljubezni nima smisla. In vi ne morete imeti ljubezni, če ni lepote. Lepota ni nekaj, kar vidite — ne lepo drevo, lepa slika, lepa stavba ali lepa ženska. Lepota je samo takrat, ko vaše srce in um vesta, kaj je ljubezen. Brez ljubezni in tega občutka lepote ni vrline in vi zelo dobro veste, da lahko počnete kar hočete, izboljšate družbo, hranite uboge, ustvarjali pa boste samo več škode, kajti brez ljubezni sta v vašem lastnem srcu in umu samo grdost in beda. Ko pa sta prisotni ljubezen in lepota, je vse, kar počnete, prav, je vse kar počnete, v redu. Če veste, kako ljubiti, potem lahko delate, kar želite, ker bo to rešilo vse ostale probleme.
Torej, prišli smo do bistva: ali lahko um brez discipline, brez mišljenja, brez prisile, brez ene knjige, učitelja ali vodje naleti na ljubezen - naleti nanjo, kot naleti na prelep sončni zahod?
Zdi se mi, da je ena stvar absolutno potrebna in to je strast brez motiva - strast, ki ni rezultat neke obveze ali navezanosti, strast, ki ni poželenje. Človek, ki ne ve, kaj je strast, ne bo nikoli poznal ljubezni, kajti ljubezen lahko nastane samo takrat, ko je popolna samopozaba.
Um, ki išče, ni strasten um in brez iskanja naleteti na lju­bezen je edini način, da jo najdemo - brez napora ali izkušnje, nevede nanjo naleteti. Odkrili boste, da taka ljubezen ni časov­na; taka ljubezen je hkrati osebna in neosebna, je hkrati ena in mnoge. Lahko jo zaduhate - kot rožo, ki diši - ali pa greste mimo. Cvetlica je za vse in za enega, ki se jo potrudi globoko vdihniti in jo z radostjo pogledati. Če smo v vrtu zelo blizu ali daleč proč od nje, je to za rožo isto, kajti cvetlica je polna dišave in zato jo z vsakim deli.
Ljubezen je nekaj, kar je novo, sveže, živo. Ne pozna včeraj in ne jutri. Je nad nemirom mišljenja. Samo nedolžen um ve, kaj je ljubezen in nedolžen um lahko živi v svetu, ki ni nedol­žen. Najti to izredno stvar, ki jo človek v žrtvovanju, čaščenju, odnosih, spolnosti, v vsaki obliki užitka in bolečine nenehno išče, je mogoče samo takrat, ko mišljenje razume samo sebe in se naravno konča. Potem ljubezen nima nasprotja, potem ljubezen nima konflikta.
Lahko vprašate: "Če najdem tako ljubezen, kaj se bo zgo­dilo z mojo ženo, mojimi otroki, z mojo družino? Oni morajo imeti varnost." Ko postavite to vprašanje, nikoli niste bili zunaj polja mišljenja, polja zavesti. Nikoli ne boste postavili takšnega vprašanja, ko ste enkrat bili zunaj tega polja, kajti potem boste vedeli, kaj je ljubezen, v kateri ni mišljenja in zato ne časa. To lahko berete očarani in navdušeni, toda dejansko iti onkraj mišljenja in časa - kar pomeni iti nad bridkost — je zavedati se, da obstaja drugačna dimenzija, ki jo imenujemo ljubezen.
Toda vi ne veste, kako priti k temu izrednemu izviru — to­rej, kaj storiti? Če ne veste, kaj storiti, ne storite ničesar, ali ne? Popolnoma nič. Potem ste notranje popolnoma tihi. Ali razumete, kaj to pomeni? Pomeni, da ne iščete, ne želite, si ne prizadevate; središča sploh ni. Potem je ljubezen.


Jiddu Krishnamurti
 

Zadnja posodobitev:  Nedelja, 24 April 2016 15:33