Občutek krivde

Občutek krivde


Sobota, 14 Avgust 2010 12:56  •  Prispeval: Jani Pravst  •  Ogledov: 7336     natisni

 

Občutek krivde je odvečni potencial v čisti obliki. Gre za to, da narava ne deli stvari na dobre in slabe. Tako dobra kot tudi slaba dejanja so za sile ravnovesja enakovredna. Vsakokrat, ko se pojavi odvečni potencial, se začne vzpostavljati ravnovesje. Recimo, da ste naredili nekaj slabega. Sčasoma se tega zaveste in imate občutek krivde (v smislu - slej ko prej bom kaznovan). S tem ustvarite odvečni potencial. Ali pa recimo, da ste naredili nekaj dobrega. Nekaj, kar vas navda s ponosom (v smislu - morajo me nagraditi). Tudi s tem ustvarite odvečni potencial. Sile ravnovesja ne vedo, kdaj vas morajo kaznovati in kdaj nagraditi. Njihova naloga je le, da odstranijo nepravilnosti v energijskem polju.



Občutkom krivde bo vedno sledila kazen, v takšni ali drugačni obliki. Če občutka krivde ne bo, tudi kazni najverjetneje ne bo. Na žalost tudi ponosu, ki ga občutite kot posledico dobrega dejanja, sledi kazen, ne nagrada. Sile ravnovesja morajo vendar odstraniti odvečni potencial ponosa, nagrada pa bi ta ponos le še bolj okrepila. Induciran oz. vsiljen občutek krivde je tisti, ki ga povzroči mnenje »verodostojnih« ljudi. Ta podvaja odvečni potencial, saj si posameznik poleg lastnega občutka krivde na rame naprti še gnev in bes »pravičnikov«. Sploh - levji delež odvečnega potenciala ustvarja neosnovan občutek krivde, ki vam vseskozi šepeta, da ste »za vse kar se dogaja, krivi sami«. V tem primeru je popolno odveč, da vas grize vest. Razlog, da se čutite krive, je namreč preprosto izmišljen. Občutek krivde lahko nekomu popolnoma pokvari življenje, saj je človek podvržen delovanju sil ravnovesja. Če povem z drugimi besedami, sile ravnovesja vas bodo kaznovale tudi za tiste pregrehe, ki so le plod vaše domišljije.
V Rusiji obstaja pregovor: »Predrznost je druga sreča. Res je. Sile ravnovesja se namreč s tistimi, ki jih ne grize vest, praviloma ne ukvarjajo. Vsi si tako zelo želimo, da bi bog kaznoval malopridneže. Pravičnost bi se vendar morala nagrajevati, zlo pa kaznovati. Naj se sliši še tako žalostno, narava ne pozna občutka za pravičnost. Ravno nasprotno, na redoljubne ljudi s prirojenim občutkom krivde se bodo pogosto zgrinjali črni oblaki, neodgovorni in cinični bedaki pa pogosto, ne le, da za svoja dejanja ne bodo kaznovani, temveč bodo za svoj uspeh celo nagrajeni.



Občutek krivde bo v vsakem primeru povzročil scenarij kaznovanja, pri čemer se tega ne boste niti zavedali. Po tem scenariju vas bo v plačilo prisilila podzavest. V boljšem primeru jo boste odnesli le z praskami, modricami ali z manjšimi problemi. V slabšem pa se vam lahko pripeti nesreča s hujšimi posledicami. Le poglejte si, kaj povzroča občutek krivde. Za seboj pušča le razdejanje, nikakršnih koristi in ustvarjalnosti. Naj vas ne grize vest, ker to prav nič ne pomaga. Rajši delujte v smer da kasneje ne boste občutili krivde. Če pa ste že naredili nekaj, kar obžalujete, pa se ne obremenjujte. Saj veste po toči zvoniti je prepozno. Zaradi občutka krivde vam ne bo nič lažje.
Biblijske zapovedi imajo moralno težo zato, ker svetujejo, kako postopati, da ne bi porušili ravnovesja, in ne zato, ker govorijo o tem, kako se je potrebno obnašati. Mi z našo otroško naivnostjo smo tisti, ki zapovedi razumemo tako, kot da bi nam mama velela, da nas bo poslala v kot, če se ne bomo umirili. Nasprotno, nihče ne bo kaznoval ljudi, ki so naredili majhno neumnost. Ljudje si s tem, ko porušijo ravnovesje, probleme ustvarjajo sami. In zapovedi nas na to le opominjajo.



Kot smo že govorili, je prav občutek krivde tista vrvica, za katero nas držijo nihala, še posebej manipulatorji. To So ljudje, ki delujejo po principu: »Ker si kriv, moraš narediti tisto, kar ti rečem.« Ali pa: »Ker imam prav, sem boljši kot ti.« Manipulatorji želijo svojemu »varovancu« naprtiti občutek krivde le zato, da bi dobili moč nad njim, ali pa zaradi lastne potrditve. Na zunaj so ti ljudje zelo »verodostojni«. Že zdavnaj so si ustvarili spisek dobrega in slabega. Vedno govorijo s pravimi besedami, zato imajo vedno prav. Tudi vsa njihova dejanja so popolnoma neoporečna.
Hkrati pa moramo poudariti, da niso vsi »verodostojni« ljudje nagnjeni k manipuliranju. Zakaj imajo manipulatorji potrebo, da upravljajo in uničujejo druge? Ta potreba je pogojena z dvomi in nezaupanjem, ki se porajali v njihovi duši. Ta notranji boj manipulatorji spretno skrivajo pred seboj in svojo okolico. Ker nimajo notranje moči, ki jo imajo ljudje, ki so resnično verodostojni, samopotrditev iščejo na račun drugih ljudi. Potreba, da bi druge učili in jim govorili, kako naj se v določenih situacijah obnašajo, izhaja iz želje, da bi si utrdili svojo pozicijo. Vendar na ta način svoje varovance ponižujejo. Nastanejo odvisni odnosi. Bilo bi čudovito, če bi sile ravnovesja manipulatorjem vrnile milo za drago. Toda odvečni potencial se bo ustvaril le tam, kjer obstaja napetost in ni energijskega pretoka. Ker pa v tem primeru varovanec manipulatorju oddaja svojo energijo, potencial ne nastane. In manipulator lahko tako nekaznovno deluje še naprej.



Takoj, ko je nekdo pripravljen prevzeti breme občutka krivde nase, se bodo nanj kot pijavke prisesali manipulatorji in mu začeli črpati energijo. Dovolj je že, če občutek krivde pošljete k vragu in ni se vam treba več bati, da bi prešli pod njihov vpliv. Pred nikomer se vam namreč ni treba opravičevati in ničesar niste dolžni storiti. Če krivda resnično obstaja, sprejmite kazen. Toda ne negujte občutkov krivde še naprej. Ste morda svojim bližnjim kaj dolžni? Niste. Saj vas za njih vendar skrbi zato, ker ste prepričani, daje tako prav, in ne zato, ke vas v to nekdo sili? Gre za dve popolnoma različni stvari. Če ste nagnjeni k temu, da se stalno opravičujete, s tem prenehajte. Le tako bodo lahko manipulatorji ugotovili, da se vas ne morejo za nič okleniti, in pustili vas bodo pri miru.
Če morda še niste vedeli, naj vam povem, da je občutek krivde le posledica manjvrednostnega kompleksa. Če se zaradi neke stvari počutite manjvredno, pomeni, da je ta manjvrednost nastala zaradi tega, ker se primerjate z drugimi. S tem začnete s preiskavo, kjer postanete sam svoj sodnik. Ampak, da ste sodnik vi sami, se vam le zdi V resnici se zgodi nekaj drugega. Namreč, že na začetku se strinjate s tem, da boste prevzeli občutek krivde - razlog sploh ni pomemben. Preprosto se že v principu strinjate, da ste krivi. In če je temu tako, potem se strinjate tudi s tem, da vas drugi okrivijo in vam naložijo kazen. S tem, ko se primerjate z drugimi, jim daste polno pravico, da se dvignejo nad vas. Bodite pozorni, da ste bili vi sami tisti, ki ste jim dali to pravico; vi sami ste dovolili, da mislijo, da so boljši od vas! Na začetku si tega najverjetneje niso mislili, le vi ste si. Odločili ste se, da si boste v imenu drugih sodili kar sami. In seveda boste to na koncu tudi dobili - ljudje vas bodo začeli obsojati in vam soditi, zato ker ste se postavili na zatožno klop.



Vzemite pravico, da ste, kar ste, v svoje roke in vstanite z zatožne klopi. Če ne čutite, da ste krivi, potem vas tega ne sme nihče obdolžiti. Le vi ste tisti, ki lahko vlogo sodnika prostovoljno dodelite drugim. Morda se vam zdi, da se ukvarjam s čisto demagogijo, da bi vas dobil na svojo stran. Konec koncev se bodo vedno našli posamezniki, ki bodo s prstom kazali na pomanjkljivosti in napake drugih. Zagotovo se bodo našli tudi takšni. Ampak le v primeru, ko bodo začutili, da ste se pripravljeni čutiti krive zaradi svojih pomanjkljivosti. Če boste le za sekundo pomislili, da ste slabši kot ostali, in se boste zaradi tega počutili krivo, bodo to zagotovo začutili. In obratno, če se boste osvobodili občutka krivde, ne bo nihče niti pomislil, da bi iskal samopotrditev na vaš račun. Kot vidite, je energijsko delovanje odvečnega potenciala na okolico zelo prefinjeno. Temu boste težko popolnoma verjeli, če boste poslušali le zdrav razum. Tudi samo z besedami vam ne morem ničesar dokazati. Če ne verjamete - preverite v praksi!



Občutek krivde ima še dva zanimiva vidika: oblast in pogum. Ljudje, ki imajo razvit občutek krivde, se pogosto podrejajo ljudem, ki tega občutka nimajo razvitega. Če sem pripravljen priznati, da sem kriv, sem podzavestno pripravljen sprejeti kazen in se zatorej tudi podrediti. Če občutka krivde nimam, a imam potrebo po samopotrditvi na račun drugih, pa sem pripravljen postati manipulator. Nikakor ne želim trditi, da se ljudje delijo na manipulatorje in marionete. Želim le, da se osredotočite na to zakonitost. Občutek krivde je pri gospodi in oblastnikih bodisi zelo majhen bodisi ga sploh ni. Občutek krivde je tuj cinikom in ljudem brez vesti. Ti za dosego cilja hodijo preko trupel. Ni presenetljivo, da na oblast pogosto pridejo takšni ljudje. A to ne pomeni, da je oblast nekaj slabega in da so vsi ljudje, ki pridejo na oblast slabi. Mogoče bi bili vi tudi srečni, če bi postali favorit nihala. Vsak odloča po svoji lastni vesti, kje so njegove meje in kaj mu vest še dopušča. Nihče vam nima pravice govoriti, kaj naj storite. Vsekakor pa morate občutke krivde pustiti ob strani.



Drug vidik občutka krivde, pogum, pa nakazuje na odsotnost občutka krivde. Strah izvira iz podzavesti. Razlog zanj ni le zastrašujoče »neznano«, temveč tu bojazen pred kaznijo. Če sem »kriv«, potencialno soglašam, da bom sprejel kazen, zaradi česar me je posledično strah. Konec koncev pogumni ljudje, ne samo da jih ne grize vest, temveč ne čutijo niti najmanjšega občutka krivde. Ničesar se ne bojijo, saj jim notranji sodnik pravi, da ravnajo pravilno. Za žrtev pa je značilno ravno nasprotno mišljenje: Nisem prepričan, da delam prav, lahko me spoznajo za krivega, vsak me ima pravico kaznovati. Celo najmanjši, najšibkejši in najgloblje zakopan občutek krivde odpira podzavestna vrata kaznovanju. Če čutim krivdo, pomeni, da teoretično soglašam s tem, da imata ropar ali bandit pravico, da me napadeta in kaznujeta, zato me je posledično tudi strah. Ljudje so si izmislili zelo zanimiv način, kako razpršiti odvečni potencial krivde. Prosijo odpuščanja. To resnično deluje. Ko človek v sebi nosi občutek krivde, zadržuje negativno energijo in kopiči odvečni potencial. Ko prosi odpuščanja, človek iz sebe izpusti potencial in na ta način omogoči energiji, da se razprši. Prošnja za odpuščanje, priznavanje lastnih napak, molitev zaradi storjenih grehov in spoved so metode, ki omogočajo, da se otresemo potenciala krivde. Ko si posameznik na tak ali drugačen način najde opravičilo, se reši krivde, ki si jo je naprtil sam, in takoj mu postane lažje. Vendar morate nujno paziti na to, da ne bi kesanje prešlo v odvisnost od manipulatorjev. Oni namreč samo čakajo na to. Ko prosite odpuščanja, svojo napako sicer priznate, toda le zato, da bi zmanjšali potencial. Manipulatorji vas bodo na to napako stalno opominjali in vas poskušali prisiliti, da bi v sebi ohranili občutek krivde. Ne vdajte se njihovim provokacijam, imate pravico prositi za odpuščanje, a samo enkrat in nikoli več.
Da bi preživeli v nasilni okolici, kot je zapor, tolpa, vojska ali ulica, se morate odpovedati občutku krivde. Tako imate največ možnosti za preživetje. V svetu prestopništva namreč velja pravilo: »Nikomur ne zaupaj, nikogar se ne boj in nikogar ničesar ne prosi.« Če se ravnate po njem, ne ustvarjate odvečnih potencialov. Občutek krivde je tisti potencial, ki vam v nasilnem okolju lahko naredi največ škode. Če želite pokazati svojo neranljivost, morate pokazati svojo moč. V okolju, kjer velja pravilo, da preživi močnejši, bo tak pristop deloval. Vendar gre pri tem za nek splošen način. Veliko učinkovitejši boste, če boste iz podzavesti izključili vse misli o potencialni možnosti za kaznovanje.



Z naslednjim primerom vam bodo stvari postale bolj jasne. V bivši Sovjetski zvezi so politične zapornike z namenom, da bi jim zlomili voljo, zapirali skupaj s kriminalci. A velikokrat se je zgodilo da mnogi politični zaporniki zaradi izrednega karakterja ne le, da niso postali žrtve roganja, temveč so si, med kriminalci celo prislužili spoštovanje in avtoriteto. Bistvo je v tem, da ljudje osebno svobodo in dostojanstvo cenijo veliko bolj kot fizično moč. Fizično moč imajo mnogi, močno osebnost pa le redki. Ključ do osebnega dostojanstva posameznika je v tem, da nima občutka krivde. Resnične osebne moči ne kažete s tem, da nekoga zagrabite za vrat, temveč s tem, da ste osvobojeni občutkov krivde.
Znan ruski pisatelj Anton Pavlovič Čehov je dejal: »Sužnja iz sebe iztiskam po kapljicah.« Ta stavek poudarja namen znebiti se občutka krivde. Znebiti se pomeni boriti se. Vendar v transurfingu, kot smo že omenili, mesta za boj in nasilje nad seboj ni. Sprejemljiv je torej drrgi način: da rečete ne. To pomeni, da izberete. Ni potrebno da občutke krivde iztiskate iz sebe. Dovolj je že, da se odločite živeti v skladu z lastnim prepričanjem. Nihče nima pravice, da bi vas obsojal. Pravico imate, da ste, ka ste. Če si dovolite biti to, kar ste, ne boste imeli več želje, da bi se opravičevali zaradi nečesa, kar ste naredili, strah pred kaznijo pa se bo razblinil. In tedaj se bo zgodilo nekaj resnično osupljivega: nihče si vas ne bo upal užaliti. Pa naj bo to kjerkoli: v zaporu, v vojski, v tolpi, v službi, na ulici, v baru ali kjerkoli drugje. Nikoli se ne boste znašli v situaciji, v kateri bi vam grozilo nasilje. Drugi se bodo kdaj pa kdaj znašli v sitni situaciji, vi pa nikoli. Iz podzavesti ste namreč izgnali občutek krivde. To pomeni, da na sedanjih življenjskih linijah scenarij z nasiljem preprosto ne obstaja. Tako je to.

Zadnja posodobitev:  Nedelja, 24 April 2016 15:30