EGO je stanje, ki predstavlja zadnjo stopnjo v vesoljnem snu, ki je poistovetenje zavesti z obliko. Ta razlaga ega je najbolj popolna. Zasledil sem veliko razlag EGA, le te pa so sekundarnega pomena. Npr; EGO se lahko opiše tudi kot stanje, ki se odraža v različnih oblikah človekove zavesti. Včasih odraža samoobžalovanje, včasih napihnjenost (jaz in moje), je kot nekakšen zid, ki nam ne dovoljuje, da bi se spremenili v boljše ljudi.

Ego lahko odstranimo le z ljubeznijo in odpuščanjem. Proti EGU se ne moremo boriti, kajti kadarkoli se borimo proti, pa lahko vzamemo primer karkoli (proti človeku, vojni, proti odvisnosti katerekoli vrste), no proti čemur se že borimo se to vrne vse nazaj v dvojni meri ali več.
Edina možna varianta je, da se borimo ZA pozitivne stvari in zapomnite si nikoli PROTI.

EGO bi lahko opisali še kot nekakšnega našega zaščitnika, ki stoji pred Božjimi vrati in nas varuje, da ne vstopino prehitro tja noter in se lahko zgodi, da se v tej Božji veličini izgubimo.
Tako , ko bomo pripravljeni pa se bo EGO umaknil in nas spustil noter. (To je lahko en aspekt EGA)

EGOVO ISKANJE CELOSTI

Vidik čustvene bolečine, ki je neločljiv del egovskega uma, je globoko zakoreninjen občutek pomanjkanja oziroma nepopolnosti, občutek, da nismo celoviti. Pri nekaterih ljudeh je zavesten, pri drugih nezaveden. Če je zavesten, se kaže kot nepomirljiv, stalen občutek manjvrednosti oziroma tega, da nismo zadosti dobri. Če pa je nezaveden, ga lahko čutimo le posredno, v obliki močnega hrepenenja, željnosti in hotenja. V obeh primerih pa se ljudje pogostoma zatečejo v prisilno, mrzlično iskanje potešitve ega ter stvari, s katerimi bi se lahko poistovetili ter tako zapolnili to praznino, ki jo čutijo v sebi. Tako se ženejo za imetjem, denarjem, uspehom, močjo, priznanjem ali kakim posebnim razmerjem, v glavnem zato, da bi imeli boljši občutek glede sebe, da bi se čutili popolnejše. Toda tudi ko vse to dobijo, prav kmalu sprevidijo, da je tista praznina še vedno tam, da je to jama brez dna. Tedaj se resnično znajdejo v škripcih, saj se ne morejo več slepiti. No ja, pravzaprav se še vedno lahko — in to tudi počnejo — vendar čedalje težje.

Dokler vam življenje kroji ego, kratko malo ne morete uživati v njem; ne morete užiti miru in izpolnjenosti, razen v tistih bežnih trenutkih, ko dobite, kar ste hoteli, takoj zatem, ko je koprnenje začasno potešeno. Ker je ego zgolj lažna izpeljanka jaza, se mora istovetiti z nečim zunanjim. Nenehno se mora braniti in nenehno ga je treba hraniti. Najpogosteje se istoveti z imetjem, z delom, ki ga opravljamo, z družbenim položajem in priznanjem, znanjem in izobrazbo, zunanjim videzom, posebnimi sposobnostmi, poznanstvi, osebno in družinsko zgodovino, prepričanji, velikokrat pa tudi s političnimi nazori, narodom, raso, vero in drugimi kolektivnimi identifikacijami. Toda nič od tega nismo zares mi.
Vas to plaši? Ali pa vam je vednost o tem v olajšanje? Vsemu temu se boste morali tako in tako prej ali slej odreči. Nemara se vam zdi vse skupaj malce pretirano ali celo neverjetno, a nikar ne mislite, da bi vas rad prepričal, da verjemite, da se ne istovetite prav z ničimer izmed naštetega. Sami boste zvedeli resnico. To boste zvedeli najpozneje takrat, ko boste začutili, da se vam bliža smrt. Smrt vas namreč razgali; smrt sname z vas vse, kar niste vi sami. Skrivnost življenja je v tem, da »umrete, preden umrete« — in odkrijete, da smrt ne obstaja.