Ljudje se počutimo, kot da nas okoliščine premagujejo in da je malo stvari odvisnih od nas samih. Včasih se nam posreči in za kratek čas zaplavamo na valu sreče. Tudi ko mislimo, daje sreča v naših rokah, imamo potrebo po odločnem delovanju in takoj se začnemo aktivno boriti. In kljub vsem naporom, zmagi zelo pogosto sledi poraz.
Kot da bi ljudje hodili po cesti polni visokih vzpetin in globokih jarkov. Odločni ljudje iz nekega razloga ves čas zavijajo z ravne ceste in iščejo takšno, na kateri se bodo lahko takoj začeli vzpenjati. Na vrhu vzpetin čakajo mamljive nagrade, ki so jih tam pustila nihala. Včasih kdo z neverjetnimi napori uspe priti do nagrade, ampak večinoma ljudem ne uspe. Ko namreč človek pripleza na vrh, ga takoj podre veter sil ravnovesja. Znova se počuti nemočno in znova je prepričan, daje zelo malo odvisno od njega.

Drugi tip ljudi, pesimisti, mislijo, da ni nič odvisno od njih in dajejo prednost slabotnemu kobacanju v votlini svojih najhujših strahov. Najhujši strahovi se izpolnijo v trenutku. Pesimisti ne trpijo samo zato, ker so nemočni. Nezrelo polagajo svojo usodo v roke tujcev z besedami: »Zgodi se Božja volja.« Ne prepuščajo se toku različic, vendar se mu niti ne upirajo. Samo kobacajo se in izražajo nezadovoljstvo in tako zastrupljajo energijsko vzdušje okoli sebe. Edino, v čemer so dobri, je realizacija svojih najhujših strahov. Zato pesimisti radi pričakujejo najslabše - na ta način imajo vsaj nekje prav. Iskanje potrditev svojih negativnih pričakovanj so razvili do popolnosti.

Takšni ljudje najdejo neko mazohistično ugodje v negativnostih. Najmanjšo stvar so zmožni spremeniti v tragedijo. Njihovo vodilo je: »Življenje je nesrečno in iz dneva v dan postaja slabše.« To je njihova izbira in pesimisti ves čas iščejo in tudi najdejo dokaze, s katerimi to potrdijo. Takšni mučeniki so, ves čas trpijo zaradi krivde in mučenja, ampak takšna je usoda teh ubogih trpinov. Dobesedno plavajo v negativnostih in v tem najdejo zadovoljstvo. In veste zakaj? Ker so negativnosti edino, v čemer se svet strinja z njimi in s čimer jim prihaja naproti. Dokaz in potrdilo, da imajo prav, najdejo v tem, da se njihovi najhujši strahovi vedno znova uresničijo.

Občasno se tudi pesimist znajde na valu uspeha. Takrat je zadovoljen in uživa. Žal to stanje ne traja dolgo, ker se kmalu začne ozirati okrog in iskati temo, katere je navajen. Navsezadnje vse, kar je dobrega, hitro mine, kajti uspeh ni naravno stanje, to je vendar nekaj nenaravnega! Pesimist vztrajno išče načine, ki bi mu pomagali, da se znova znajde v svoji temni jami, kjer je vse slabo, vendar vsaj ve, kaj lahko pričakuje. Iskati začne, kam bi lahko usmeril svoje nezadovoljstvo, pozorno prisluhne slabim novicam, kritikam, obtoževanju, zahtevam. Če se mu ne pokaže priložnost, da bi zahteval, pa prevzame vlogo žrtve, ki jo morajo vsi tolažiti in pomirjati.
Pesimista je od navade, da išče zadovoljstvo v mučenju samega sebe, zelo težko odvrniti. To je resnično težaven primer. Težava ni samo v tem, da uničuje svoje življenje. S preoblikovanjem plasti svojega sveta, v svoj bedni pekel vleče za sabo tudi svoje bližnje. Kakšen paradoks. Ne glede na to, kako nebogljen je videti pesimist, poseduje veliko moč in jo maksimalno uporablja. Izvor njegove moči je prepričanje, daje življenje grozno in da postaja iz dneva v dan vse slabše. To čvrsto prepričanje ni nič drugega kot pripravljenost imeti. Zato se pesimistova prepričanja tako uspešno realizirajo. Pesimist izbere, svet pa ga pričaka na pol poti.

Tako lahko vidimo, da človek le ni tako nebogljen in brez moči in daje veliko stvari odvisnih od njega samega. To, da se pesimistovi najhujši strahovi uresničijo je dokaz, da je pravzaprav vsakdo sposoben vplivati na tek dogodkov. Vsakdo je sposoben odrejati scenarij, ne samo v sanjah, ampak tudi v resničnosti. »Življenje je čudovito in iz dneva v dan postaja boljše.« Če temu verjamemo, smo na poti v nebesa. Vendar če samo za sekundo podvomite in s strahom pogledate navzdol, boste v trenutku padli.
Negativna naravnanost se človeka tako močno oklepa že zato, ker že od rojstva naprej vidi dokaze, kako je svet sovražno nastrojen proti njemu. Takoj, ko se rodi, se na majhno osebo zgrne agresivno delovanje strašne sile. Še ne dolgo nazaj je ležal sam v maternici, kjer je bilo toplo, udobno in mirno. V naslednjem trenutku pa to majhno bitje zagrabijo in ga grobo zvlečejo iz njegovega udobja. Sliši mamine krike in si misli, daje mogoče on tisti, kije povzročil njeno trpljenje. Postavljen je temelj kasnejšim občutkom krivde. Njegove oči zadene močna svetloba. Zaželi si zatisniti oči, da ne bi ničesar videl. Vlažno in toplo zamenja oster, suh hlad. Želi se zviti v klobčič in se zaščititi pred vso to grozo. Brez odlašanja prerežejo popkovino in grobo prekinejo edino vez z izvorom življenja. Mali človek je v smrtnem šoku. Začne se dušiti, ker še ne ve, da bi moral dihati. Tolčejo ga po hrbtu in mu povzročajo doživljenjsko travmo. Zrak se kot ostra britev zareže v njegova pljuča. Dihanje je boleče, vendar nima druge izbire. Postavljeni pogoji so kruti: lahko se boriš za svoje življenje ali pa umreš. Čist in nedolžen razum osvoji prvo lekcijo: boj za obstanek je sestavni del tega sveta. Mali človek je prizadet in zelo gaje strah. Kot dodatek vsemu temu ga odtrgajo od mame in ga položijo v trd zaboj. Izčrpan se poskuša pred svetom skriti v svoje sanje.

Tako je videti prvi stik s tem svetom. Strah, ločenost, brezup, zamera, bes in nebogljenost. To so prve lekcije, ki se grobo in brezobzirno natisnejo na nepopisan list človekovega razuma. Osnova za nastanek nihal je bila ustvarjena. Takšno šokantno rojstvo ni brez razloga še danes povsod razširjeno. Še vedno se smatra za zelo civilizirano. Redko komu pade na pamet, daje takšno rojstvo strašen šok, ki pusti globoke rane v človekovi podzavesti. Nobeno bitje iz živalskega sveta ne doživlja česa podobnega pri rojstvu. Samo v posameznih, navadno zelo dragih porodnišnicah, se človek lahko rodi »humano«.
Prvih krutih lekcij sveta nihal se zelo dobro naučimo, skozi življenje pa se samo še utrjujejo. Nekega dne malček izpusti mamino roko in ves radosten in poln zaupanja ter poguma steče življenju naproti. Vendar svet nihal ni tako nedolžen in tresk, malček naenkrat pade. Mamo takoj zaskrbi, da ga ne bo povozil avto. To vam opisujem zato, da boste videli, kako globoko je v človeku zakoreninjena nagnjenost k negativnemu. Dobre namere pozitivizma se pogosto razblinijo, ko človek poleti v oblake in tam gradi gradove ali zbira moči za napad na zemeljsko trdnjavo.

Kako obvladati koordinacijo in preprosto hojo po cesti brez padanja v jarke in brez plezanja preko ovir? Mogoče bi morali znižati pomembnost in se zavestno spustiti s tokom? To je točno to, kar morate narediti. Vendar je to kar težka naloga, ker se je nemogoče popolnoma osvoboditi pomembnosti, zaskrbljen razum pa vas ovira, da bi se prepustili toku, istočasno pa poskuša nad tokom vzpostaviti nadzor in zraven buden spi.
Pa vendar obstaja pot iz te situacije. In, kot vse genialne rešitve, je zelo preprosta. Izkoristiti morate navado razuma, da mora imeti vse pod nadzorom in mu ponuditi novo igro. Bistvo igre je naslednje: ko se zgodi nekaj slabega, se prebudite, zavestno znižajte pomembnost tega, kar se dogaja in spremenite svojo naravnanost. Videli boste, da bo vašemu razumu igra všeč. Osnove igre smo že razložili - zabavna igra s plastičnim vojakom. Vendar to še ni vse. Zdaj boste izvedeli, kaj je glavni princip koordinacije. Če ga boste upoštevali, boste dosegli enake uspehe v pozitivnem smislu, kot jih dosežejo pesimisti s svojimi najhujšimi pričakovanji. Takole zveni: Če se odločite, da boste navidezno negativne spremembe v scenariju videli kot pozitivne, bodo takšne tudi postale.
Mogoče ne zveni popolnoma nesmiselno, ampak posebno prepričljivo pa tudi ni, ali ne? Kako je lahko očiten poraz pozitiven in kako lahko v nesreči najdem nekaj pozitivnega? Ne glede na to, ta princip deluje brez napak. Naj vas znova spomnim, da vam ne pravim naj verjamete. Sami preizkusite. Obstaja pa tudi razlaga, namenjena vašemu razumu.
Kot veste, je cel svet zgrajen na principu dualizma, vsaka stvar ima nasprotje. Imamo svetlobo in temo, črno in belo, pozitivno in negativno, polno in prazno, in tako naprej. Vsako ravnovesje v naravi se lahko poruši z nagibom na eno ali drugo stran. Ko prečkate brv in vas zanese na eno stran, na drugi strani dvignete roko, da bi uravnovesili nagib. Vsak dogodek na življenjski liniji ima dve tirnici, ugodno in neugodno. Vsakokrat, ko se vam nekaj dogaja, se odločite, na kakšen način boste dogodek videli. Če ga vidite kot pozitivnega, se boste usmerili na pozitivno tirnico. Medtem ko nagnjenost k negativizmu sili človeka, da izraža nezadovoljstvo in tako izbere neugodno tirnico.

Človek je lahko že od ranega jutra razdražen zaradi neke malenkosti, kasneje ga nekaj še dodatno vznejevolji in na koncu se cel dan spremeni v eno samo nadlogo. Zelo dobro veste, da če vas malenkost samo za sekundo vrže iz ravnotežja, ji bo takoj sledil dramatičen razvoj celotnega scenarija. Takoj, ko vas nekaj začne motiti, sledi nova nesreča. Tako obvelja, da »nesreča nikoli ne pride sama«. Vendar do niza neprijetnosti ne prihaja zaradi same nesreče, ampak zaradi vašega odnosa do nje. Vzorec se oblikuje z izbiro, ki jo naredite na križišču. Neka malenkost vas je vznejevoljila in že se usklajujete z energijo negativne tirnice. Poleg tega negativen odnos ustvarja potencial napetosti, ki moči vaše namere odvzame nekaj energije. Že tako je vaše delovanje neučinkovito, zdaj ste se pa srečali s še večjo neprijetnostjo. Si lahko predstavljate kam vas bo pripeljalo življenje polno verig negativnih okoliščin? To povzroča generacijske premike.

Zdaj pa si predstavljajte drugačen scenarij. Zgodi se vam nekaj neprijetnega. Za trenutek se ustavite, preden izoblikujete svoje negativno stališče in reagirate primitivno na ravni školjke. Recite si: »Stop! Navsezadnje je to le igra s plastičnim vojakom. No, majhna lutka, igrajva se!« Na vsak način se spravite v pozitivno razpoloženje in se pretvarjajte, da vas ta dogodek zabava. Ljudje se niso brez veze spomnili pregovorov kot »v vsakem zlu je nekaj dobrega«, »nič ni tako slabo, da ne bi bilo za nekaj dobro«. Pomenijo, da se dobro in slabo vedno izravnata oz. da kar izgubiš na enem koncu, dobiš nazaj na drugem.
V težavni situaciji poskušajte najti nekaj pozitivnega. Tudi če vam ne bo uspelo, bodite vseeno srečni. Pridobite »neumno« navado, da se veselite ob neuspehih. To je veliko bolj zabavno, kot da se jezite ali pritožujete za vsako malenkost. Ugotovili boste, da vam v večini primerov vaša nesreča še kako koristi. Tudi če to ne bo tako, ste lahko prepričani v naslednje: zahvaljujoč svoji pozitivni naravnanosti, ste se znašli na pozitivni tirnici in se izognili težavam, ki bi sledile.

Pravzaprav se težave vedno zgodijo zaradi kršenja norm. Neprijetne so vam zato, ker predstavljajo velik odklon od ravnovesja in zahtevajo dodatno porabo energije. V bistvu ste vi tisti, ki to energijo porabite, ko si ustvarjate ovire, nato pa jih premagujete. Norma pa je nasprotno temu uspeh, torej takrat, ko se počutite zadovoljne. Nezadovoljni ste takrat, ko se dogodek oddalji od vašega scenarija. Takoj, ko razum opazi odmik od scenarija, ki si ga je zamislil, začne na spremembo gledati v negativni luči. V skladu s tem tudi reagira in poskuša prevzeti nadzor nad situacijo.
Svojemu razumu zdaj razložite pravila nove igre. Re-cite mu, da bo še vedno imel nadzor tako kot do zdaj, ampak bo smisel tega nadzora v tem, da bo vse dogodke videl kot pozitivne. Aktivirajte notranjega opazovalca - čuvarja na samem začetku igre, na primer na začetku dneva. Navadno veste, kako bo okvirno potekal vaš dan. V trenutku, ko se začne scenarij spreminjati, morate spre-jeti spremembe, se z njimi strinjati. Navsezadnje dojemate ta dogodek kot negativen samo zato, ker se ne ujema z vašim scenarijem. Obnašajte se, kot daje to točno tisto, kar potrebujete.

Na ta način boste dobili dinamičen nadzor nad vnašanjem sprememb v svoj scenarij. Ne hitite s pritoževanjem in upiranjem situaciji samo zato, ker je v teku predstave prišlo do sprememb scenarija. Z odrekanjem nadzora nad scenarijem ga boste pravzaprav dobili. Nadzor ne bo usmerjen v upiranje toku različic, ampak na prepuščanje toku.
Skrivnost koordinacije je v popuščanju prijema in istočasnem prevzemanju situacije v svoje roke. Ko razum stisne prijem, ne dovoljuje, da bi se situacija razvila v skladu s tokom različic. S tem, ko sprejmemo spremembe v scenariju, se odrečemo vsiljevanju svojega nadzora. To pomeni, da se istočasno odrečemo nadzoru in zadrži-mo svoje stališče, posledično pa tudi situacijo pod svojim nadzorom.
Navsezadnje se želite samo izogniti težavam in živeti tako, da se vam bo vse dobro izteklo. Če uporabite principe koordinacije, se bo tako tudi zgodilo. To bo veliko bolj učinkovito, kot če boste poskušali vplivati na dogodke s svojo zunanjo namero. Težava je v tem, kar smo že omenili, da človekov razum ne zmore vnaprej tako popolno načrtovati vsega, kar naj bi se zgodilo. Na tem svetu ne živite sami. Vaši sloji se srečujejo z množico slojev drugih ljudi, ki tako kot vi, ves čas poskušajo nekaj doseči. Pravzaprav tudi ni potrebno, da bi razum vse vnaprej načrtoval. Vse, kar morate storiti je, da si vrtite diapozitiv svojih ciljev in sledite principom koordinacije. Zunanja namera vas bo uspešno pripeljala do cilja.

Vedeti morate, da se boste koordinacije naučili samo s prakso. Če principe koordinacije samo razumete, to ne bo zadoščalo. To sposobnost je treba ves čas razvijati in izpopolnjevati. Vaš čuvar mora biti ves čas aktiven. Ne spreglejte trenutka, ko vas brez vaše vednosti zvlečejo v negativno igro.
Koordinacija je najbolj učinkovit način gibanja po prostoru različic. Na vsak dogodek gledate pozitivno, kar vas posledično prestavi na srečne tirnice, kjer vse pogosteje naletite na val sreče. Vendar to ne pomeni, da ste z glavo v oblakih, ker delujete namensko in zavestno. Na ta način na valu uspeha ohranjate ravnotežje. V tem je samo bistvo pozitivnega razmišljanja.