Gibanje navzven proti obliki (EGO) se pri ljudeh izraža z različno intenzivnostjo. Nekateri čutijo močen vzgib, da bi gradili, ustvarjali, se vključevali v dogajanja, se za kaj zavzemali, vplivali na svet. Če v njihovem delovanju ni zavedanja, ego seveda prevzame pobudo in uporabi energijo širitvenega cikla za svoje namene, kar močno oslabi pretok ustvarjalne energije, za dosego cilja pa se morajo vse bolj truditi. Nasprotno pa bo delovanje ljudi, v katerem je prisotna zavest in je gibanje k rasti in širitvi močno izraženo, zelo ustvarjalno. Drugi ljudje po izteku naravne širitve, ki jo prinese obdobje odraščanja, živijo navzven neopazno, na videz pasivno in mirno.

Nekateri ljudje v zgodnjih začetkih prebujanja niso več povsem prepričani, kaj je njihovo zunanje posianstvo. To, kar poganja svet, nič več ne poganja njih. Ko vse bolj jasno prepoznavajo norost naše civilizacije, se lahko čutijo nekoliko odtujene od kulture, ki jih obdaja. Nekateri imajo občutek, kot bi prebivali na nikogaršnji zemlji med dvema svetovoma. Ego jim več ne vlada, hkrati pa porajajoča se zavest še ni celovito vključena v njihovo življenje. Notranje in zunanje poslanstvo se še nista povezala v eno.

Po naravi so bolj usmerjeni v notranjost, pri njih je gibanje navzven k oblikam samo minimalno. Rajši bi se vrnili domov kot odhajali zdoma. Nimajo želje po znatnem vključevanju v družbo ali spreminjanju sveta. Njihove ambicije navadno ne presegajo želje, da si najdejo delo, ki jim omogoča določeno mero neodvisnosti. Nekateri se težko vključujejo v svet. Drugi so zadovoljni, če najdejo varno mesto, kjer lahko živijo v nekakšnem zatišju, službo, ki jim prinaša redne dohodke, ali majhno zasebno dejavnost. Nekatere mogoče pritegne prebivanje v duhovni skupnosti ali samostanu. Nekateri drugi mogoče izstopijo iz ustanov in živijo marginalno v odnosu do družbe, s katero ne čutijo sorodnosti. Posamezni se lahko obrnejo k drogam, ker jim je življenje na tem svetu preboleče. Nekateri ljudje pa mogoče postanejo zdravilci ali duhovni učitelji, lahko bi jim rekli učitelji Bivanja.

V preteklih obdobjih bi takšne ljudi verjetno imenovali mistiki. Zdi se, da zanje v naši sodobni civilizaciji ni prostora. Vendar je ob nastajanju nove zemlje njihova vloga prav tako pomembna kot vloga ustvarjalcev, tvorcev in reformatorjev. Njihova naloga je, da na tem planetu utrjujejo frekvenco nove zavesti. Ti ljudje so varuhi frekvence. Tukaj so zato, da razširjajo zavest prek vsakodnevnih dejavnosti, prek interakcij z ljudmi pa tudi s tem, da samo »so«.

Ob njih na videz nepomembno tako pridobi globok smisel. Imajo nalogo, da razširjajo prostrano spokojnost, tako da so povsem navzoči pri vseh svojih dejanjih. V njih sta prisotni zavest in kakovost, celo v najpreprostejši nalogi. Njihov smoter je, da vse opravljajo na posvečen način. Ker je vsak človek neločljiv del kolektivne človeške zavesti, vplivajo na svet v veliko globljem smislu, kot je razvidno na površju njihovega življenja.