Z uveljavitvijo institucije zakona ali uradne poroke je cerkvi in državi uspelo odnose med spoloma zaostriti do skrajnosti. Zakaj? Zato ker gre za vsiljeno zvezo. Že res, da se lahko partnerja prostovoljno odločita za zvezo, a v mnogih primerih to ni tako.

Vzemimo na primer parček, ki se jima »ponesreči« in ona zanosi. Pod prisilo (»Nekdo mora skrbeti za otroka, ali ne?«) se poročita. In veste, kolikšen odstotek je takih? Ne bi verjeli. Ali takih, ki jim starši »svetujejo« (včasih tudi z neopaznimi grožnjami), naj le vzamejo tega ali tisto. Taki zakoni so vnaprej obsojeni na propad. Vendar ljudem še kar naprej nič ni jasno. Velika večina zvez med partnerji nima osnove v ljubezni, ampak v drugih motivih, mnogokrat tudi v denarju ali položaju v družbi. Slej ko prej partnerja ugotovita, da med njima ljubezni ni, začnejo se nasprotja, prepiri, konflikti, vse to pa se lahko konča v družinskih katastrofah. Kdo je kriv? Vsak sam. Vsak, ki se je odločil za neko zvezo, ne da bi razmislil o svojih motivih. Če v zakonu ni ljubezni, je to polomija. Noben denar tega ne more odtehtati. Mislim, da je vsem ljudem to že jasno, a še ne vejo, kako bi to rešili.

Vsi pa si želimo svobode.
Pri tem igra zakon kot institucija ogromno zaviralno vlogo. Prisega, ki jo daš ob poroki, tvoj pristanek in podpis, da boš delil vse dobro in zlo s partnerjem do smrti, je tista, ki preprečuje, da bi se partnerja, ko ugotovita, da so med njima nepremostljive ovire, lepo in    
mirno ločila. To je eden od razlogov, zakaj mnoge ženske kljub vsemu trpinčenju, leta in leta dolgemu, ne morejo zapustiti svojega moža. In on ne nje. Energija poroke, uradne prisege, je namreč tako močna, ustvari tako močno vez, da jo je zelo težko pretrgati. Kaj pa so vezi? Vezi so negativne energije, ki človeku preprečujejo, da bi živel svobodno. In zakoni? So omejitve, zapovedi in prepovedi, ki omejujejo človekovo svobodno odločitev. Vendar s tem nikakor nočem reči, da jih je treba takoj zavreči. Da bi človek postal svoboden, mora najprej spoznati vzroke in posledice svojih dejanj ter delovati na njihovi osnovi. Zato igrajo zakoni (in Zakoni) veliko vlogo kot učitelji v življenjih ljudi.

Po drugi strani si vsi svobode močno želijo. In kaj počnejo? Skačejo čez plotove, varajo svoje može ali žene. Zakaj? Zato da bi zadostili svoji potrebi po svobodi. To je ena od najosnovnejših človekovih potreb, ki izvira iz podzavestnega spomina na povsem drugačno stanje kot to, v katerem so.
Toda če nekoga prevaraš, se nato obsodiš, ker si prelomil prisego o zvestobi. In slej ko prej zboliš. Postaneš ljubosumen, zloben in bolan. Dobiš čir ali raka na želodcu ali na spolnih organih. Izrabi se ti hrustanec na hrbtenici v križu, postaneš impotenten ali frigidna. Ja tako gre to.
Naša misel je življenjska energija. Pozitivna misel in delovanje v skladu z njo bo prinesla blagostanje, negativna pa trpljenje. Žal večina ljudi še vedno ne razlikuje med dobrimi in slabimi mislimi. Moderno je »mislili pozitivno«, a to so take bedarije, da se lahko samo smejiš.
Po drugi strani pa, to je treba poudariti, je ravno neka obljuba človeku tista, ki te sili, da jo izpolniš. Če bi ne bilo teh obljub (tudi poročne), bi ljudje mnogo prej  
zapustili drug drugega, ne da bi se soočili z najmanjšim uporom, konfliktom, jezo in drugimi radostmi skupnega življenja. Na neki način nas moč obljub sili, da jih izpolnimo. Kar je tudi prav. Težava je, da so ljudje nekako skupaj, čeprav so čustveno in miselno povsem drugje, ter, da ne naredijo ničesar. Zapletejo se vsak v svoje zamere in začnejo umirati.
Tako bi vam svetoval, da se ne zapletate, ker boste ostali brez moči, temveč da greste v akcijo. Izpolnite obljube na vsak način ali pravočasno uvidite, da to ni mogoče, ker od partnerja ni nobenega odziva, in ga zapustite. Tedaj lahko začnete znova.