Panične motnje prizadenejo na milijone ljudi, ki zaradi njih zelo trpijo. Zaradi široke razširjenosti napadov panike jim strokovnjaki v zadnjem času posvečajo veliko pozornost. Nekateri med njimi menijo, da so napadi panike izraz splošne tesnobnosti, drugi pa menijo, da gre za motnjo, ki je bolj povezana z depresijo. Veliko ljudi hodi od zdravnika do zdravnika, da bi našli zdravilo za fizične simptome, ki so povezani s strahom in paniko, vendar pogosto celo zdravniki ne prepoznajo dejstva, da so lahko bolečine v želodcu, visok krvni tlak, hitro utripanje srca in drugi znaki povezani z intenzivnim strahom in paniko. Veliko ljudi meni, da so njihova občutja neracionalna, neumna, nenavadna, zato jih prikrivajo in o njih ne spregovorijo z nikomer. Toda s prikrivanjem težav se le še bolj osamijo. Zato je treba o tovrstnih težavah spregovoriti. Zavedati se je treba, da je večino tovrstnih motenj mogoče odpraviti. Nove oblike zdravljenja napadov panike so učinkovite, saj izhajajo iz preverjenih terapevtskih metod in spoznanj moderne psihologije.

Napadi se stopnjujejo

Večina med nami občasno občuti tesnobo in strah, ki sta tedaj, ko gre za odgovor na neposredno nevarnost, del našega obrambnega mehanizma. Toda obstajajo tudi obdobja, ko sta tesnoba in strah neracionalna, pretirana in nezdrava. Takšni napadi panike lahko zelo onesposobijo človeka in pripeljejo do razvoja živčne bolezni. Panična motnja je splošno stanje, v katerem ima človek ponavljajoče se napade panike, torej pogoste neprijetne epizode strahu ali tesnobe, ki se pojavijo nenadoma in največkrat brez opozorila. Napadi panike lahko trajajo od nekaj minut do nekaj ur.

V nasprotju s fobijami, pri katerih je predmet ali dogodek, ki sproži odziv strahu, jasno razviden in znan, v primeru panične motnje ni tako. Zdi se, kot da strah udari tako rekoč z jasnega, povsem nepričakovano in nenapovedano. Ljudje, ki trpijo za panično motnjo, ne morejo nikoli vedeti, kdaj bodo spet doživeli napad panike. Nekatere situacije se resda zdijo "nevarne", zlasti take, iz katerih je težko ubežati, vendar se napad tudi v takšnih situacijah ne bo nujno zgodil, saj je, kot smo že poudarili, ena od ključnih značilnosti napadov panike prav njihova nepredvidljivost.

Znaki

Napad panike bi lahko opisali kot vrsto znakov, ki se pojavijo nenadno in spravijo naše telo v stanje visoke stopnje pripravljenosti. Simptomi dosežejo vrh hitro, navadno v desetih minutah ali manj, čeprav se nam lahko dozdeva, kot da trajajo dlje. Napad panike prepoznamo po vrsti značilnih telesnih znakov, kot so drhtenje ali tresenje, pospešeno bitje srca, znojenje, rdečica ali občutje vročine, bolečine v prsih, mravljinci v rokah, ovirano dihanje, ki ga spremlja občutek, kot da ne moremo zajeti zraka, občutek dušenja, vrtoglavica, slabost, nelagodje v trebuhu, prebavne motnje, driska, glavobol ...

Veliko simptomov, ki se pojavijo med napadom panike, je enakih kot pri boleznih srca, pljuč, prebavil ali živčnega sistema. Podobnost panične motnje z drugimi boleznimi lahko dodatno vpliva na posameznikov strah in tesnobo med/po napadu panike. Človek lahko med napadom panike občuti tudi izredno močan strah, da se mu bo zgodilo nekaj groznega, da bo umrl, izgubil nadzor, znorel ali da bo naredil kaj drugega, s čemer se bo spravil v zadrego. Čuti se nepovezan s svojim okoljem in povsem brez nadzora nad situacijo. Zelo redko imajo ljudje vse te simptome, čeprav prisotnost vsaj štirih od omenjenih simptomov že pomeni veliko verjetnost, da gre za panično motnjo.

Preobremenitev sistema?

Napadi panike se zdijo kot nekakšna "preobremenitev sistema". Ko se človek ne more več spopadati s podzavestnimi čustvi in strahovi, doseže raven tesnobe vrh, pri čemer se zdi, da je tesnoba iracionalna. Simptomi napada panike vzbujajo strah, zlasti zato, ker oseba ne razume, zakaj se telo obnaša tako nenavadno. Napadi panike so primer, ko telo dela nekaj, kar naj bi sicer počelo, vendar to počne ob napačnem času. Napadi so del alarmnega ali varnostnega sistema telesa. Telo nam govori: "Poglej, tukaj je nevarnost, ukreni nekaj glede tega!" Toda pri tem ne razlikuje med resnično fizično nevarnostjo in stresnim okoljem, ki ga ustvarja življenje v 21. stoletju. Dednost in drugi biološki dejavniki, stresne življenjske okoliščine in miselni vzorci, ki ustvarjajo dodaten nepotreben stres, skupaj tvorijo primerno kombinacijo, ki lahko pri posamezniku sproži napad panike.

Človek, ki se boji letanja, lahko doživi napad panike, ko vstopi v letalo, ali celo že ob misli, da bi potoval z letalom. Tak človek se začne bati že same misli, da bi znova doživel napad panike. Pogosto je torej že zgolj strah, da bo prišlo do napada panike, dovolj, da se napad v resnici zgodi. Napad panike sam po sebi postane dogodek, ki se ga človek boji. Oseba se začne izogibati situacijam, ki so bile v preteklosti povezane z napadi. Tako se razvije vzorec, ki ga je zelo težko prebiti.

Panična motnja kot uvod v agorafobijo

Veliko ljudi, ki trpijo zaradi napadov panike, razvije agorafobijo, resno motnjo, ki žrtvi pogosto preprečuje, da bi zapustila dom, razen če je ne spremlja prijatelj ali sorodnik, torej oseba, ki jo dojema kot "varno". Prvi napad panike lahko sledi stresnemu dogodku, kot je huda bolezen ali smrt ljubljene osebe, čeprav ljudje z agorafobijo te zveze ne prepoznajo. V strahu, da se bodo napadi ponovili, oseba razvije bolj ali manj trajno tesnobno stanje pričakovanja naslednjega napada, zaradi česar se izogiba situacij, v katerih bi bila nemočna, če bi do napada panike res prišlo. Prav to izmikajoče obnašanje ločuje agorafobijo od klasične panične motnje.

Agorafobija se navadno razvije takole: nekega dne, ko se človek odpravlja po vsakodnevnih opravkih, nenadoma občuti val močnega strahu. Srce mu začne biti onkraj vsake mere, človek se začne tresti, naglo dihati oziroma ima težave, ko želi vdihniti. V tistem trenutku je prepričan, da se z njim dogaja nekaj groznega, da ima srčni napad, da je pred tem, da se mu bo zmešalo ... Obupano išče varnost, podporo družine, zdravljenje v bolnišnici. Toda zdravnik pri njem ne odkrije nobene bolezni, zato oseba nadaljuje s svojim delom in življenjem, dokler se napad panike ne ponovi. Ko postanejo napadi pogostejši, človek čedalje več razmišlja o njih, pravzaprav čaka samo še na to, kdaj se bodo ponovili.

Nočna mora

Zato se izogiba situacijam, kjer bi se napad lahko zgodil, ali pa takih, kjer bi ga težko obvladal, torej pobegnil ali našel pomoč. Človek začne spreminjati svoje navade, se izogibati določenim krajem, postopoma pa pride do točke, ko se ne znajde niti v svoji neposredni soseski in brez spremstva ne more niti zapustiti doma. To, kar se je začelo kot neprijetna izkušnja, se spremeni v nočno moro. Človek z agorafobijo se ne boji kakega zunanjega vzroka, predmeta ali kraja, ampak občutenja grozljive tesnobe napada panike, boji se tega, da bo v množici izgubil nadzor nad sabo. Tudi nepomembna fizična občutja lahko interpretira kot uvod v katastrofično življenjsko grožnjo.

Biološka in psihološka določenost

Nekateri ljudje so še posebno občutljivi za napade panike. Strokovnjaki menijo, da na to vpliva vrsta dejavnikov, od dednih in konstitucijskih do kombinacije osebnostnih in vedenjskih dispozicij, a tudi podpore okolja. Vse to lahko določa, kateri posamezniki bodo postali občutljivejši na stres in kateri bodo razvili napade panike. Nekateri opozarjajo, da se nagnjenost k napadom panike podeduje, saj podatki kažejo, da ima približno polovica vseh ljudi, ki trpijo za napadi panike, vsaj enega sorodnika s to težavo. To naj bi bilo pogojeno z občutljivostjo živčnega sistema, ki se pri nekaterih ljudeh zlahka sprovocira. Poleg nevroloških imajo napadi panike tudi vrsto psiholoških vzrokov.

Moderne psihoanalitične teorije poudarjajo, da anksioznost in napade panike sprožijo podzavestni vzgibi, povezani z otroškimi željami in strahovi. Nekatere situacije iz vsakodnevnega življenja naj bi se podzavestno povezovale z zgodnjimi notranjimi biološkimi in psihološkimi grožnjami organizmu, ki jih za otroka predstavlja ločitev od staršev ali starševsko neodobravanje, kar pozneje pri odraslem človeku postane sprožilec izbruhov panike. Napadi panike se razvijejo, ko človekovi psihični obrambni mehanizmi niso sposobni nadzirati teh podzavestnih vsebin, ki so povezane z otroškimi strahovi.

Temperament in dejavniki okolja

Novejše psihodinamične opredelitve povezujejo ugotovitve iz študij temperamenta in psiholoških ocen bolnikov, ki trpijo za napadi panike, na osnovi česar sklepajo, da so napadi panike povezani z temperamentom in dejavniki iz okolja. Po tej teoriji se ti bolniki vključujejo v svet z določeno psihološko predispozicijo za močnejše občutenje strahu. Ko pride ta nagnjenost v stik z neprimernim starševskim slogom (na primer starši, ki niso sposobni ustrezno obravnavati plahega otroka), se razvije psihološka občutljivost za napade panike. Takšni posamezniki razvijejo šibko samopodobo in uporabljajo za spopadanje z življenjskimi stresnimi situacijami neustrezne strategije, kot jed, denimo, izogibanje, umikanje. Ta psihološka občutljivost še dodatno okrepi prirojeno psihološko občutljivost, to pa v soočenju s stresno situacijo vodi do dodatnih psiholoških sprememb. Spremembe, kot so zmanjšanje občutka varnosti ali psihološke spremembe, povezane z občutji izgube nadzora, pa skupaj s povečanjem negativnih občutkov - tesnobe, jeze, krivde in strahu - dosežejo vrhunec v začetnem napadu panike.




"Katastrofične napačne interpretacije"

Nekateri strokovnjaki povezujejo omenjena spoznanja v tako imenovano integrirano teorijo, po kateri je napad panike "napačen alarm", pri katerem se pojavi strah ali panika ob odsotnosti vsakršnega življenjsko ogrožajočega stimulusa. Napadi panike se pojavijo, ko posamezniki nekatere telesne spremembe občutijo kot znatno nevarnejše, kot so v resnici, in jih razlagajo kot napoved nenadne uničujoče izkušnje. Tako posameznik lahko dobi napad panike, če povečanje srčnega utripa napačno razume kot signal bližajočega se srčnega infarkta. Takšne "katastrofične napačne interpretacije" se ne porodijo le zaradi strahu, ampak tudi zaradi številnih drugih čustev, denimo jeze, ali na osnovi poživil, kot je kofein.

Biološka občutljivost

Takšen napačni alarm je nasprotje "pravega alarma", pri katerem se strah ali panika pojavita v navzočnosti dogodka, ki je za človeka dejansko nevaren ali življenjsko ogrožajoč (napad oboroženega neznanca ipd.). Po tej teoriji imajo posamezniki z napadi panike genetsko osnovo za biološko občutljivost. To pomeni, da se nagibajo k odzivu na stres, ki ga povzročijo negativni življenjski dogodki, s pretirano nevrobiološko dejavnostjo. Do pretirane nevrobiološke reakcije ali napačnega alarma pride zato, ker posamezniki sicer nenevarne življenjske stresne dejavnike obravnavajo, kot da bi bili resnično nevarni ali življenjsko ogrožajoči. Pri nekaterih posameznikih se začetni napačni alarm poveže s somatskim občutjem, ki spremlja občutek tesnobe (vrtoglavica, pospešeno bitje srca ...).

Ta povezava oziroma pogojevanje vodi k razvoju "naučenih alarmov", pri katerih se posameznik nauči občutiti strah že pred temi somatskimi občutji, saj verjame, da vodijo v nov napad. Tako je človek čedalje bolj tesnoben in še bolj pozoren na dodatne alarme ali napade panike v prihodnosti in kot rezultat tega v resnici razvije napade panike. Človekova predispozicija za somatsko obremenjenost se okrepi s tem, ko se še bolj osredotoči nase, posledica tega pa je, da postane še bolj občutljiv na te napačne alarme. Med splošno populacijo so občasni napačni alarmi pogostejši, kot ljudje mislijo. Toda k sreči večina ljudi, ki doživljajo napačne alarme, ne postane dovzetna za prepričanje, da se bodo ti napadi ponavljali.

Kako si pomagati

Napade panike lajšajo številna zdravila, ki jih lahko tudi preprečujejo. Zdravniki največkrat predpišejo antidepresive in pomirjevala, vendar sta pri premagovanju tovrstnih težav primernejša psihološko svetovanje in terapija. Ta navadno vključuje racionalni in izobraževalni del, metode za kognitivno rekonstrukcijo, trening sprostitvenih in dihalnih tehnik ter poudarek na izpostavljanju tako zunanjim situacijam kot tudi notranjim prepričanjem. Terapija resda ne deluje tako hitro kot tablete, zato je po mnenju nekaterih najboljši način za zdravljenje panične motnje kombinacija psihološkega svetovanja in zdravil. Dolžina zdravljenja je odvisna od vsakega posameznika. Navadno priporočajo šest- do devetmesečno zdravljenje. Nekateri ljudje so sposobni prenehati jemati zdravila že po kratkem obdobju, drugi jih morajo jemati daljši čas.

Strah pred norostjo

Do tedaj, ko pride človek do ustreznega psihologa ali psihiatra, je navadno že obiskal različne zdravnike, ne da bi dobil jasno diagnozo in razlago za napade panike. V pomanjkanju prave informacije si ti bolniki pogosto domišljajo, da bodo umrli, znoreli ali izgubili nadzor nad seboj. Zato je pomembno, da dobi tak bolnik natančno pojasnilo, kaj je sploh panika. Vsak simptom je treba natančno opredeliti kot značilnost napada panike in bolnik ga mora razumeti kot nenevarnega. Razumeti mora, da je glavni izvor njegovih težav poseben psihološki odgovor na stres. Terapevtska sprememba je dosežena, ko bolnik skupaj z zdravnikom ugotovi vsa prepričanja (misli, predpostavke ...) o njegovi motnji, ki so zatem podvržena resnemu preverjanju.

Miselno snemanje

Prvi korak v terapiji je ta, da zdravnik pomaga bolniku ugotoviti, kako posamezna prepričanja pospešijo ali izzovejo paniko. To doseže s proučevanjem misli, prepričanj in predpostavk, ki se pojavijo med značilnim napadom panike. Pri tovrstnem soočanju je veljavnost takšnih prepričanj zelo jasno postavljena pod vprašaj. Terapevti uporabljajo "miselno snemanje" za hitro opredelitev bolnikovih misli in preučitev njihove veljavnosti ter izziv bolniku, da nanje odgovori z bolj racionalnimi mislimi. Eno od bolj znanih napačnih prepričanj je prehitro sklepanje, da se bodo zgodile negativne stvari, čeprav ni nobenih dejstev, ki bi potrjevala tak sklep. Ko bolnik ugotovi, katera so ta napačna prepričanja, postane zmožen popraviti nelogične sklepa, in sicer tako, da jih zamenja z bolj racionalnim odgovorom.

Pomembno je opozoriti, da ta zamenjava prepričanj ni "pozitivno mišljenje", marveč osredotočenje na to, kako bi ljudi naučili razmišljati bolj realistično, torej s tehtanjem dokazov, dejstev. Končna faza rekonstrukcije mišljenja je dekatastofizacija situacije. To zdravniki dosežejo ob pomoči serije vprašanj, kot so: kaj bi bilo, če bi se vaš največji strah uresničil - ali bi bilo res tako hudo, kot si predstavljate? Na primer bolniki, ki verjamejo, da bodo na letalu doživeli napad panike, ki bo povzročil, da bodo divje kričali in skušali uteči: če bi se njihov strah uresničil in bi doživeli napad panike, bi bil najverjetnejši rezultat tega občutek močnega nelagodja, ne pa kričanje, poskus bega in zadrega. Dekatastrofizacija znatno zmanjša bolnikovo potrebo po izogibanju situacijam, ki so povezane z napadi panike.




Nadzor dihanja

Naslednji postopek je nadzor dihanja, ki bolniku pomaga, da spet dobi občutek nadzora nad somatskimi značilnostmi panike in tesnobe. Bolnike učijo metode dihanja, ki povečajo sproščenost in preprečuje hiperventilacijo. Hiperventilacija namreč sproži vrsto somatskih simptomov, kot so slabost, bolečina v prsih, težko dihanje, vse to pa se stopnjuje v paniko. Ti simptomi vgradijo v človeka strah vzbujajoč občutek, da je njegovo zunaj nadzora. Če je človek pod stresom in občuti tesnobo, dihanje pogosto postane hitrejše, to pa pospeši uporabo mišic prsnega koša in kratke, plitke vdihe. Da bi to preprečili, zdravniki bolnika naučijo diafragmičnega dihanja, to je dihanje, ki vključuje gibe trebuha, in sicer z enakomerno hitrostjo, na primer približno 12 vdihov in izdihov na minuto. Bolniki se hitro naučijo nadzirati dihanje in spoznajo, da je to učinkovita strategija, na katero se lahko zanesejo v situacijah, ki pri njih izzovejo napade panike.

Tehnike sproščanja

Bolnikom zelo pomagajo tudi tehnike sproščanja, s katerimi pridobijo večji občutek nadzora nad svojim telesom. Prakticirati jih je potrebno vsakodnevno, kot obliko opredelitve in zmanjševanja napetosti, ki bi se sicer lahko stopnjevala v napad panike. V uporabi so tudi tehnike vizualizacije, pri katerih kombinirajo pogovor o situacijah, ki pri bolniku sprožajo napade panike, z jasnimi podobami, asociacijami in čustvi. Z vizualizacijo se spodbudi dialog. Ko si bolnik zamišlja takšno situacijo, ga pogosto preplavi tesnoba. Ko pa se sooči s situacijo, ki mu povzroča tesnobo, in jo ugleda pred seboj, se uči, kako se z njo spopasti, preden bi dejansko nastopila. Terapevt pomaga bolniku, da si karseda natančno vizualizira situacijo. Ko bolnik opisuje podobo, mu terapevt postavlja relevantna vprašanja o mislih in občutkih, ki se pri tem pojavljajo v bolniku. Končni del terapije vsebuje bolnikovo soočenje s situacijo, ki pri njem povzroča tesnobo in paniko. Ta fobični stimulus je lahko zunanja situacija ali notranje občutje. Terapevt ga vodi k temu, da uporablja na novo pridobljene veščine soočanja s temi situacijami. Bolnik se nauči sprejemati tesnobo brez potrebe, da bi pobegnil iz neprijetne situacije.

Za ljudi, ki trpijo za napadi panike, je zelo značilno izogibanje drugim ljudem. O svojih težavah pogosto molčijo, čeprav bi bilo nujno, da o njih spregovorijo z zdravnikom, družinskim članom ali prijateljem. Kajti če se napadov panike ne odpravi z ustrezno strokovno pomočjo, se jim lahko pridruži še depresija, ki je tudi zelo pogosta pri ljudeh, ki trpijo za napadi panike.

Nujno k zdravniku

Če imate napade panike, je zelo pomembno, da poiščete zdravniško pomoč in se o svoji težavi posvetujete z zdravnikom. Najslabše, kar lahko naredite, je, da se poskušate sami zdraviti in umirjati napade panike z alkoholom ali pomirjevali. Ta motnja namreč le redko mine sama od sebe, nasprotno, navadno se le še poslabša. Zato je toliko bolj spodbudno dejstvo, da ima primerna terapija dokaj hitre in trajne učinke.

Kako prepoznamo?

Značilen napad panike navadno sledi naslednjim pravilom, ki jih lahko razberemo iz notranjega monologa bolnika z napadi panike:

• Sedel sem na sestanku.
• Opazil sem, da mi je začelo srce hitreje biti (fizični simptom).
• Domneval sem, da je hitrejši utrip zgodnji znak napada panike ter da bom izgubil nadzor nad sabo in začel kričati. Vsi bi mislili, da se mi je zmešalo (katastrofično mišljenje).
• Občutil sem še večjo tesnobo in skrb, da bom izgubil nadzor (razvoj fizičnega simptoma).
• Opravičil sem se in zapustil sestanek (beg in izogibanje).
• Počutil sem se depresivnega, ker nisem zmogel preživeti niti preprostega delovnega sestanka (brezup).
   

Koraki k okrevanju

• Preučite svojo osebnost. Skušajte razumeti, oceniti in se soočiti z izkušnjami in dejavniki, ki so vplivali na vas.
• Skušajte se spopasti z vašimi občutki in strahovi takoj, ko se pojavijo. Ne dovolite si, da bi jih odrivali, dokler breme ne postane preveliko, da bi ga lahko prenašali.
• Poskušajte ugotoviti razliko med pravimi skrbmi in neracionalnimi strahovi. Spoznajte, da je tesnoba del življenja. Če ste občasno pod stresom, to še ne pomeni, da ste slabotni, neumni ali nestabilni.
• Okrevanje ne pomeni, da izključite panična občutja, jemljete pomirjevala ali se izogibate stresnim situacijam. Okrevanje je v tem, da greste čimbolj mirno in s polnim sprejetjem prav skozi to izkušnjo.
   

Deset navodil, ki se jih spomnite med napadom panike
1. Ti občutki strahu, tesnobe niso nič drugega kot pretirana normalna telesna reakcija na stres.
2. Zgolj zato, ker imate te občutke, še ne pomeni, da ste zelo bolni. Ti občutki so zgolj neprijetni in strah vzbujajoči, ne pa tudi nevarni. Nič hudega se vam ne bo zgodilo.
3. Pustite vašim čustvom, da se izrazijo. Doslej so vladala nad vami. Zatirali ste jih, zaradi česar so postajala čedalje bolj močna. Ne zatirajte jih več.
4. Ne bežite pred paniko. Ko čutite, da se v vas dviga panika, globoko vdihnite, in ko izdihnete, pustite paniki, da gre iz vas. Znova poskusite. Ne borite se proti paniki. Sprejmite jo.
5. Skušajte se počutiti čimbolj udobno, ne da bi pobegnili. Če ste na cesti, se opreite ob steno. Če ste v trgovini, poiščite miren kotiček. Recite prodajalcu, da se ne počutite dobro in da morate sesti. Ne skočite v avtomobil in ne odidite domov v strahu.
6. Ne stopnjujte panike s strah vzbujajočimi mislimi o tem, kaj se dogaja in kam lahko to vodi. Ne vdajajte se samopomilovanju in misli, češ, zakaj ne morem biti kot drugi ljudje. Sprejmite to, kar se vam dogaja. Če to storite, se vam to, česar se najbolj bojite, ne bo zgodilo.
7. Skoncentrirajte se na to, kar se zares dogaja v vašem telesu. Ne govorite si: "Nekaj groznega se bo zgodilo." Ponavljajte si "Ne bom omedlel/a, ne bom umrl/a, ne bom izgubil/a nadzora."
8. Počakajte, da panika mine. Ne bežite. Tudi drugi so našli moč, da so jo premagali, in tudi vi jo boste. Če k vaši paniki prenehate dodajati strah vzbujajoče misli, strah začne sam po sebi izginjati.
9. Poskušajte ne razmišljati o tem, kaj se dogaja v vas. Skoncentrirajte se na okolico, na druge ljudi okoli vas.
10. Ko se panika poleže, globoko vdihnite in nadaljujte z vašimi dejavnostmi.
Zapomnite si, vsakič, ko se uspešno soočite s paniko, zmanjšate strah.