Pomoč drugim

Pomoč drugim


Nedelja, 30 Maj 2010 09:00  •  Prispeval: Jani Pravst  •  Ogledov: 3385     natisni

 

Misel, da je »nemogoče kvalitetno nekomu pomagati, ne da bi sočustvoval z njim« zveni obrabljeno, ali ne? Lahko bi celo dodali, da če se vas človekove težave ne dotaknejo, mu sploh ne morete na noben način pomagati. Tudi to zveni logično. V resnici pa je oboje lažen stereotip, ki so nam ga vsilila nihala (sila, ki vedno deluje proti nam).
Težav ljudi ne rešujete zato, ker jih spustite skozi sebe, ravno nasprotno. Če se preveč zapletete v tuje težave, k njim ne boste mogli več objektivno pristopiti.
 

Ljudje se zapletejo v težave, ker se popolnoma izgubijo v svojih vlogah. Življenje se jim »dogaja« in ker budni spijo, so prepuščeni na milost in nemilost okoliščinam. Ampak če se spustite med publiko in od zunaj pogledate predstavo, se vam bo veliko razjasnilo.
Če se preveč vživite v težave drugih, se boste sami znašli v podobni situaciji. Da bi lahko razumeli in reševali njihove težave, morate k temu pristopiti nepristransko.
Ne brezsrčno, ne ravnodušno, ampak nepristransko in z odmikom. V tem je razlika med odsotnostjo pomembnosti in brezčutnostjo.
Vse težave, vaše ali drugih ljudi, je možno rešiti samo, če se postavite v vlogo gledalca. Dokler pa se vživljate v svoje težave in v težave drugih, ste nemočni.
Mnogi bralci preprosto ne razumejo razlike med biti nepristranski in biti brezčuten. Zapomnite si: odsotnost pomembnosti je nepristranskost in ne brezbrižnost. Svoje vloge igrajte tako kot otroci, ki se pretvarjajo. Potem postanete lutkar, gospodar situacije. Ko pa vas igra prevzame, postanete marioneta.
 

Res je, da si ni treba vsega jemati k srcu. Če pogledamo pobliže, stvari niso tako pomembne, kot je bilo sprva videti. Pomagati je treba tistim, ki vašo pomoč potrebujejo. Pri tem je treba biti nepristranski, brez vživljanja v čustva drugega in obremenjevanja sebe. Vaša čustva so v tem primeru samo v napoto. In naj še enkrat poudarim, pomoč nudimo samo tistim, ki jo iščejo.
Na vprašanje: »Kako pa naj na primer ravnajo bolj sočutni ljudje ali pa recimo ljudje, ki vsakodnevno dajejo miloščino?« vam bom odgovoril s specifičnim, mogoče nekoliko presenetljivim nasvetom: odrecite se občutkom krivde.
Če premišljeno in načrtno delite miloščino, pomeni, da se čutite dolžni to delati. Vsak občutek dolžnosti izvira iz občutkov krivde. Takrat ne gre za to, da ste sočutni do ubožnih ljudi, ampak da se čutite dolžne pomagati. To pa ni sočutje, ampak manifestacija pomembnosti.
Če bi nenadoma začutili simpatijo do ubogega bolnika ali starke, je to sočutje. Če pa ne morete mirno mimo berača, ne da bi se v notranjosti slabo počutili, to ni sočutje, ampak klic dolžnosti.

Kaj narediti?
Preprosto se zavedajte svoje svobode. Nikomur ničesar ne dolgujete. Izkoristite pravico do znanja. Sami ste sposobni poiskati ali ustvariti odgovore. Če se ne osvobodite pomembnosti, ste nagnjeni k dvomom. Ko ste svobodni, zaupate v svoj prav. In ko ste svobodni, si lahko dovolite, da se vam ljudje smilijo in z njimi sočustvujete.

Zadnja posodobitev:  Nedelja, 24 April 2016 15:34