Strah, užitek, žalost, mišljenje in nasilje so vsi med seboj povezani. Večina najde užitek v nasilju, v odporu do nekoga, v sovraštvu do določene rase ali skupine ljudi, v sovražnih čustvih do drugih. Toda v stanju uma, v katerem se vse nasilje konča, je radost, ki se zelo razlikuje od užitka ob nasilju s svojimi konflikti, sovraštvi in strahovi.
Ali lahko gremo do samih korenin nasilja in se ga osvobodimo? Sicer se bomo večno bojevali drug z drugim. Če je to način, po katerem želite živeti — in očitno večina ljudi želi — nadaljujte; če rečete: žal mi je, nasilje se ne more nikoli končati, vi in jaz ne moreva komunicirati, ker ste se blokirali. Toda, če rečete, da mogoče obstaja drugačen način življenja, bomo lahko komunicirali drug z drugim.

Vsi tisti, ki lahko komuniciramo, torej skupaj premislimo, ali je sploh mogoče popolnoma končati vsako obliko nasilja v nas in še vedno živeti v tem pošastno krutem svetu. Mislim, da je mogoče. V sebi ne želim imeti dih sovraštva, ljubosumnosti, zaskrbljenosti ali strahu. Živeti želim popolnoma v miru. Kar ne pomeni, da želim umreti. Želim živeti na tej čudoviti zemlji, tako polni, tako bogati, tako lepi. Želim gledati drevesa, rože, reke, travnike, žene, dečke in deklice in obenem živeti v popolnem miru s samim seboj in s svetom. Kaj lahko storim?
Če vemo, kako nasilje gledati, ne samo zunanje v družbi -vojne, izgrede, nacionalne nestrpnosti in razredne konflikte — temveč tudi v nas, ga bomo morda zmogli preseči.
Tu imamo zelo zapleten problem. Človek je že stoletja nasilen; povsod po svetu so si ga religije poskušale podvreči in nobena od njih ni uspela. Če se lotimo vprašanja, ki se ga, se mi zdi, moramo, se ga moramo lotiti zelo resno, ker nas bo to pripeljalo v docela drugačno področje, toda če se želimo s problemom zaradi intelektualne zabave zgolj igrati, ne bomo prišli zelo daleč.

Mogoče čutite, da vi sami jemljete ta problem zelo resno, toda kaj dobrega lahko storite vi, dokler tako mnogo ljudi po svetu na to ne gleda resno in niso pripravljeni storiti prav nič? Meni ni mar, ali oni to jemljejo resno ali ne. Jaz to jemljem resno in to je dovolj. Jaz nisem varuh svojega brata. Jaz sam kot človeško bitje se zelo močno zavedam tega vprašanja nasilja in poskrbel bom, da v sebi nisem nasilen — toda ne morem reči vam ali komurkoli drugemu: "Ne bodite nasilni". To je brez pomena - razen, če vi sami to želite. Torej, če vi sami resnično želite razumeti problem nasilja, nadaljujmo naše potovanje skupnega raziskovanja.
Ali je ta problem nasilja tam zunaj ali tukaj? Ali želite rešiti problem v zunanjem svetu ali pa se sprašujete o nasilju samem, takšnem, kot je v vas? Če ste osvobojeni nasilja v sebi, se pojavi vprašanje, kako naj živim v svetu polnem nasilja, pridobitništva, pohlepa, zavisti in krutosti? Ali ne bom uničen? To je neizogibno vprašanje, ki ga pogosto postavljamo. Ko postavite takšno vprašanje, se mi zdi, da dejansko ne živite miroljubno. Ce živite miroljubno, ne boste imeli težav. Lahko vas zaprejo, ker odklanjate, da bi se pridružili vojski, ali ustrelijo, ker odklanjate, da bi se bojevali — toda to ni problem; vi boste ustreljeni. To razumeti je izredno pomembno.

Nasilje poskušamo razumeti kot dejstvo in ne kot idejo. Dejstvo, ki obstaja v človeškem bitju in človeško bitje sem jaz sam. In da bi se poglobil v ta problem, moram biti popolnoma ranljiv, do tega odprt. Samemu sebi se moram izpostaviti - ne nujno izpostaviti sebe vam, ker vas mogoče ne zanima - toda biti moram v stanju uma, ki zahteva videnje te stvari prav do konca in se ne ustavi na neki točki in reče, ne bom šel dalje.
Torej, mora mi biti jasno, da sem nasilno človeško bitje. Izkusil sem nasilje v jezi, nasilje v mojih spolnih zahtevah, nasilje v sovraštvu, ustvarjanju mržnje, nasilje v ljubosumnosti in tako naprej — to sem izkusil, to sem spoznal in sebi rečem: razumeti želim ta celoten problem, ne samo en drobec tega, ki se kaže v vojni, temveč to agresijo v človeku, ki ravno tako obstaja v živalih in katere del sem jaz.
Nasilje ni le ubijanje drugega. Nasilje je, ko uporabimo ostro besedo, ko naredimo potezo, s katero ignoriramo osebo, ko ubogamo zaradi strahu. Torej nasilje ni le organizirano klanje v imenu boga, v imenu družbe ali dežele. Nasilje je mnogo bolj subtilno, mnogo globlje in mi raziskujemo o globinah nasilja.

Nasilni ste, ko sebe imenujete Indijec, ali musliman ali kristjan ali Evropejec ali karkoli že. Ali razumete zakaj je to nasilno? Ker ločujete sebe od ostalega človeštva. Ko ločite sebe po veri, narodnosti, tradiciji, to plodi nasilje.
Tako človek, ki poskuša razumeti nasilje, ne pripada nobeni deželi, nobeni veri, nobeni politični stranki ali delnemu sistemu; on se ukvarja s popolnim razumevanjem človeštva.
Kar se tiče nasilja, obstajata dve primarni šoli mišljenja in prva pravi: nasilje je človeku prirojeno, druga pa trdi: nasilje je rezultat kulturne in socialne dediščine, v kateri človek živi. Mi se ne ukvarjamo s tem, kateri šoli pripadamo — to ni pomembno. Pomembno je dejstvo, da smo nasilni in ne razlog za to.

Eden najbolj običajnih izrazov nasilja je jeza. Ko je napadena moja žena ali sestra, sem upravičeno jezen; ko je napadena moja dežela, moje ideje, moji principi, moj način življenja, sem upravičeno jezen. Ravno tako sem jezen, ko so napadene moje navade, moja nepomembna majhna mnenja. Jezen postanem, ko se mi stopi na prste ali se me žali, če pobegnete z mojo ženo in postanem ljubosumen, se tej ljubosumnosti reče pravičnost, ker je žena moja lastnina. In vsa ta jeza je moralno upravičena. Ubijati za svojo deželo je ravno tako upravičeno. Torej, ko govorimo o jezi, ki je del nasilja, ali gledamo na jezo v smislu pravične in nepravične jeze v sldadu z našimi lastnimi nagnjenji in pritiska okolice, ali vidimo samo jezo? Ali je jeza sploh kdaj pravična? Ali je samo jeza? Ne obstaja dober ali slab vpliv, samo vpliv, toda če na vas vpliva nekaj, kar mi ne ustreza, to imenujem škodljiv vpliv.

Tisti trenutek, ko branite svojo družino, svojo deželo, kos pobarvane krpe, ki ji pravimo zastava, verovanje, idejo, dogmo, stvar, ki jo zahtevate, ali jo posedujete, prav ta zaščita naznačuje jezo. Ali torej lahko gledate na jezo brez vsake razlage ali opravičila ne da bi si rekli: zaščititi moram svoje premoženje, ali: bil sem upravičeno jezen, ali kako neumno od mene, da sem jezen? Ali lahko gledate na jezo, kot da bi bila nekaj sama po sebi? Ali jo lahko gledate popolnoma objektivno, kar pomeni brez zagovarjanja in obsojanja? Ali lahko?
Ali vas lahko gledam, če vam nasprotujem, ali če mislim, kakšna čudovita oseba ste? Vidim vas lahko le, če vas gledam z določeno pozornostjo, v katero ni vključena nobena od teh stvari. Torej, ali lahko na enak način gledam jezo, kar pomeni, da sem odprt do problema, se mu ne upiram, ta izreden fenomen opazujem, ne da bi nanj reagiral?

Ker je del mene, je zelo težko gledati jezo brezstrastno, toda to je tisto, kar poskušam storiti jaz. Tukaj sem, nasilno človeško bitje, pa najsi sem črn, rjav, bel ali škrlaten. Ne ukvarjam se s tem, ali sem to nasilje nasledil ali je to ustvarila v meni družba; vse, kar me zanima je, ali se je tega sploh mogoče osvoboditi. Biti osvobojen nasilja meni pomeni vse. To mi je pomembnejše od spolnosti, hrane, položaja, kajti te stvari me kvarijo. Uničuje me in uničuje svet, to želim razumeti in biti onstran tega. Čutim se odgovornega za vso to jezo in nasilje v svetu. Čutim odgovornost — to ni zgolj veliko besed — in samemu sebi rečem: nekaj lahko storim le, če sem sam onkraj jeze, onkraj nasilja, onkraj narodnosti. Ogromno vitalnosti in strasti, da bi to odkril, prinese ta občutek, da moram razumeti nasilje v sebi.

Toda, da bi bil nad nasiljem, ga ne smem potiskati, ne smem zanikati, ne smem si reči: torej, to je del mene in to je to, ali: ne želim ga. Moram ga opazovati, moram ga preučevati, z njim moram postati zelo intimen, in če ga obsojam, ali pa opravičujem, z njim ne morem postati intimen.
Čeprav ga obsojamo. In opravičujemo. Zato predlagam: začasno prenehajte z obsojanjem ali opravičevanjem.
Torej, če želite nasilje ustaviti, če želite ustaviti vojne, koliko vitalnosti, koliko sebe posvetite temu? Ali za vas ni pomembno, da so ubiti vaši otroci, da gredo vaši sinovi v vojsko, kjer so mučeni in poklani? Ali vas to ne skrbi? Moj bog, če vas to ne zanima, kaj pa vas? Varovanje svojega denarja? Dobra zabava? Jemanje mamil? Ali ne vidite, da nasilje, ki je v vas uničuje vaše otroke? Ali pa to vidite zgolj kot neko abstrakcijo?

Če vas to zanima, skrbite z vsem svojim srcem in umom, da boste odkrili. Ne se samo sprostiti in reči: "Povejte nam vse o tem". Opozarjam vas, da ne morete gledati jezo niti nasilje z očmi, ki obsojajo, ali opravičujejo, in če to nasilje za vas ni pereč problem, se teh dveh stvari ne morete znebiti. Najprej se morate učiti; naučiti se morate, kako gledati jezo, kako gledati vašega moža, vašo ženo, vaše otroke; morate poslušati politike, morate zvedeti, zakaj niste objektivni, zakaj obsojate ah opravičujete. Morate spoznati, da vi obsojate ali opravičujete, ker je to del družbene zgradbe, v kateri živite, vaše pogojenosti kot Nemca, kot Indijca ali Afričana ali Američana, aH kot kdorkoli ste se že rodili, z vso omejenostjo uma, v kateri se ta pogojenost kaže. Za učenje, za odkrivanje nečesa temeljnega morate imeti zmožnost, da greste globoko.

Globoko ne morete iti, če imate skrhan instrument, omejen instrument. Torej, kar mi delamo je ostrenje instrumenta, ki je um — um, ki ga je vse to opravičevanje in obtoževanje naredilo omejenega. Globlje lahko prodrete le, če je vaš um tako oster kot igla in tako močan kot diamant.
Ni dobro biti neaktiven in se spraševati: kako naj dobim takšen um? Morate si ga želeti, kot si želite naslednji obrok, in da bi to imeli, morate videti, da je tisto, kar dela vaš um omejen in neumen, ta občutek neranljivosti, ki je zgradila okrog sebe zidove, in ki je del tega obsojanja in opravičevanja. Če um lahko tega rešimo, potem lahko gledate, študirate, prodirate in mogoče pridete v stanje, ko se celotnega problema popolnoma zavedate.

Dovolite torej, da se vrnemo k osrednjemu vprašanju - ali je mogoče v nas izkoreniniti nasilje? Oblika nasilja je, če rečemo: "Niste se spremenili, zakaj se niste?" Jaz tega ne delam. Meni ne pomeni prav nič, da vas v karkoli prepričam. To je vaše življenje in ne moje. Način, kako živite, je vaša stvar. Sprašujem, ali je za človeško bitje, ki psihološko živi v katerikoli družbi mogoče, da se notranje očisti nasilja? Če je, bo prav ta proces ustvaril drugačen način življenja v tem svetu.
Večina je sprejela nasilje kot način življenja. Dve strašni vojni nas nista naučili ničesar, razen da smo zgradili vedno več in več ovir med človeškimi bitji — med vami in menoj. Toda za tiste med nami, ki se želimo osvoboditi nasilja, kako naj to storimo? Ne verjamem, da bomo bodisi mi sami bodisi profesionalci karkoli dosegli z analizami. Mogoče bi mogli sebe neznatno spremeniti, če bi živeli bolj mirno z malo več naklonjenosti, toda to samo po sebi ne bo dalo totalne zaznave. Toda veded moram, kako analizirati, kar pomeni, da v procesu analize postane moj um izredno oster in ta kvaliteta ostrine, pozornosti, resnosti vam bo dala popolno zaznavo. Nimamo oči, da bi videli celotno stvar na prvi pogled; ta jasnost pogleda je možna samo, če lahko vidimo drobce in potem skočimo.

Da bi se rešili nasilja, nekateri od nas uporabljajo koncept, ideal, ki se imenuje nenasilje in mislijo, da se bodo z idealom, ki je nasprotje nasilja, rešili dejstva, dejanskega - toda ne morejo se. Imamo nešteto idealov, vse svete knjige so jih polne, pa vendar smo še vedno nasilni — torej, zakaj se ne bi ukvarjali s samim nasiljem in povsem pozabili besedo?
Če želite razumeti dejansko stanje, morate temu posvetiti vso svojo pozornost, vso svojo energijo. Ko ustvarite izmišljen, idealen svet, s tem motite to pozornost in energijo. Ali lahko popolnoma pozabite na ideal? Človek, ki je resnično resen, s potrebo, da bi odkril, kaj je resnica, kaj je ljubezen, sploh nima koncepta. Živi samo v tem, kar je.

Da bi raziskali dejstvo vaše lastne jeze, ne smete o njej izreči nobene sodbe, kajti tisti trenutek, ko pomislite na njeno nasprotje, jo obsodite in je zato ne morete videti takšne, kot je. Ko rečete, da nekoga ne marate, ali sovražite, je to dejstvo, čeprav zveni strašno. Če to pogledate, se v to popolnoma potopite, se to konča, toda če rečete: "Ne smem sovražiti, v svojem srcu moram imeti ljubezen", potem živite v hinavskem svetu dvojnih meril. Da bi živeli popolno, dovršeno, v tem trenutku, moramo živeti s tem, kar je. Z dejanskim, brez kakršnegakoli občutka obsojanja ali opravičevanja - potem boste to razumeli tako totalno, da boste s tem končali. Problem je rešen, ko jasno vidite.
Toda, ali lahko jasno vidite obraz nasilja - obraz nasilja ne samo zunaj vas, temveč tudi znotraj vas, kar pomeni, da ste popolnoma osvobojeni nasilja, ker ne priznate ideologije, s katero bi se ga rešili? To zahteva zelo globoko meditacijo, ne samo besedno soglasje ali nesoglasje.

Prebrali ste niz trditev, toda ali ste jih resnično razumeli? Vaš pogojeni um, vaš način življenja, celotna zgradba družbe,
v kateri živite, vam preprečuje videti dejstvo in se ga takoj osvoboditi. Rečete: "O tem bom premislil, bom pretehtal, ali se je mogoče osvoboditi nasilja ali ne. Poskusil se bom osvoboditi." Ena najbolj strašnih izjav, kar jih lahko izrečete je: "Bom poskusil." Tukaj ni poskušanja, ne trudenja na vso moč. Ali to storite ali ne storite. Vi čakate, medtem ko gori hiša. Hiša gori kot rezultat nasilja vsepovsod po svetu in v vas,
vi pa rečete: "Dovolite, da premislim o tem, s katero ideologijo bom lažje pogasil požar?" Ko gori hiša, ali se prepirate o barvi las moža, ki prinaša vodo?