Če bi vas vprašal, kaj je vaš temeljni, trajni interes v življenju? Kaj bi bil vaš odgovor, če pustimo ob strani vse neiskrene odgovore in to vprašanje obravnavamo neposredno in pošteno? Ali veste?
Ali niste to vi sami? Tako bi odgovorila večina, če bi odgovorila pošteno. Zanima me moje napredovanje, moja služba, moja družina, kotiček, v katerem živim, pridobivanje boljšega položaja, več ugleda, več moči, več prevladovanja nad drugimi in tako naprej. Mislim, da bi bilo logično sebi priznati, da je "jaz" tisto, kar večino od nas predvsem zanima, ali ne?

Nekateri bi rekli, da je narobe sebi priznati, da se najbolj zanimamo zase. Toda, kaj je s tem narobe, razen da to redko spodobno in pošteno priznamo. Če priznamo, nas je tega precej sram. To je torej tisto - v resnici se zanimamo za sebe in zaradi različnih ideoloških ali tradicionalnih razlogov mislimo, da je to narobe. Toda, kar mislimo, je nepomembno. Zakaj vpeljati stališče, da je to napačno? To je ideja, koncept. Dejstvo je, da se temeljno in trajno zanimamo za sebe. Lahko rečete, da ponuja pomoč drugim več zadovoljstva. Kje je razlika? To je še vedno skrb zase. Če vas pomoč drugim bolj zadovolji, vas še vedno skrbi, kaj vam bo prineslo več zadovoljstva. Zakaj v to vnašati kakšen ideološki koncept? Zakaj to dvojno razmišljanje? Zakaj ne rečemo: "Kar si v resnici želim, je zadovoljstvo, pa najsi bo v spolnosti, v pomoči drugim ali pri tem, da postanem velik svetnik, znanstvenik ali politik?" Gre za enak proces, ali ne? Zadovoljitev na vse možne načine, subtilne ali očitne, je to, kar si želimo. Ko rečemo, da si želimo svobodo, to želimo zato, ker mislimo, da bo to čudovito zadovoljivo in vrhunec zadovoljstva je seveda ta čudna ideja o samouresničitvi.

To, kar mi v resnici iščemo, je zadovoljstvo, v katerem sploh ni nezadovoljstva.

Ker se bojimo biti nepomembni, večina hrepeni po zadovoljstvu v dobrem družbenem položaju. Družba je tako zgrajena, da se državljana na uglednem položaju obravnava z velikim spoštovanjem, medtem ko človek brez položaja hodi okrog kot mačka okrog vrele kaše. Vsi na svetu želimo nek položaj, morda v družbi ali družini, sedenje na Božji desnici - in ta položaj mora biti priznan od drugih, sicer to sploh ni položaj. Vedno moramo sedeti na odru. Znotraj smo vrtinec bede in nesreče in zato je zunanje priznanje, da si velika osebnost, zelo prijetno. To hrepenenje po položaju, ugledu, moči, po družbenem priznanju, da si na nek način izjemen, je želja po prevladi nad drugimi in ta želja po prevladi je oblika agresije. Svetnik, ki s svojim svetništvom skuša doseči položaj, je tako agresiven kot piščanec, ki kljuva po dvorišču. In kaj je vzrok te agresivnosti? To je strah, ali ne?