Vse v naravi teži k ravnovesju. Pritisk v atmosferi uravnava veter. Temperaturno razliko uravnava toplotni tok. Vedno, ko se pojavi odvečni potencial v kakršnikoli obliki, nastopijo sile ravnovesja, ki so usmerjene v to, da neravnovesje odstranijo. To se nam zdi tako samoumevno, da se niti ne vprašamo, zakaj mora biti točno tako. Zakaj deluje zakon ravnovesja? Na to vprašanje žal ni odgovora.
Zakoni na splošno ničesar ne pojasnjujejo, ampak večinoma le navajajo dejstva. Vsi naravni zakoni so le posledica zakona ravnovesja. Zatorej lahko sklepamo, da je zakon ravnovesja primaren, vsi ostali zakoni pa so sekundarni. Ni jasno, zakaj ravnovesje v naravi sploh je. Še več, nihče ne ve, od kod prihajajo sile ravnovesja in zakaj v prvi vrsti sploh obstajajo. Četudi smo navajeni na obstoj določene stvari, to še ne pomeni, da si jo znamo tudi razložiti. Lahko le ugibamo, kakšen bi bil svet brez ravnovesja. Ali bi postal neka brezoblična tekočina ali pravi pekel? A četudi nam svet brez ravnovesja ni znan, to še ni zadosten razlog za obstoj zakona ravnovesja. Zatorej ga moramo preprosto sprejeti kot dejstvo. In z navdušenjem lahko opazujemo popolnost prostora, ki nas obdaja. Ob vsem tem pa le ugibamo, kaj stoji za vso to popolnostjo in kdo z njo upravlja.


Sprejeli smo dejstvo, da v življenju obstajajo dobri in slabi trenutki in da vsakemu padcu sledi vzpon. Vse to je le zakon ravnovesja. Tudi sreča in nesreča sta le znak po-
rušenega ravnovesja. O popolnem ravnovesju bi lahko govorili, če bi bilo vse v mirovanju. A tega ni. Ne da bi vedeli. Na svetu smo neprestano priče nihanju: dan-noč, plima-oseka, rojstvo-smrt in tako naprej. Celo v vakuumu se dogaja neprestan cikel rojstev in smrti elementarnih delcev.
Svet si lahko predstavljamo kot množico nihal, ki nihajo, ugašajo in medsebojno vplivajo drug na drugega. Vsako nihalo prejema sunke sosednjega nihala in mu vrača svoje lastne. Eden izmed osnovnih zakonov, ki uravnava ta kompleksen sistem, je zakon ravnovesja. V končni fazi prav vse teži k ravnovesju. Tudi vi ste neke vrste nihalo. Če bi vam prišlo na misel, da bi porušili ravnovesje, in bi se iznenada nagnili v eno smer, bi trčili v sosednja nihala. Skalili bi red, kar bi se kasneje obrnilo v vašo škodo.


Ne le dejanja, tudi misli rušijo ravnovesje. In ne gre za to, da so dejanja posledica misli. Bistvo je v tem, da preko misli sevamo energijo. Svet materialne realizacije namreč temelji na energijski osnovi. Vse tisto, kar se dogaja na nevidni, energijski ravni, se izraža v materialnem svetu. Morda se zdi, daje energija naših misli premajhna, da bi lahko vplivala na našo okolico. Če bi bilo temu res tako, bi bilo vse veliko lažje.
Kaj če se rajši ne bi spuščali v to, kar se dogaja na energijski ravni? Da se ne bi povsem zapletli. Naj nam zadošča poenostavljen model ravnovesja: če se pojavi odvečni energijski potencial, nastopijo sile ravnovesja, ki poskušajo ta odvečni potencial odstraniti.


Odvečni miselni potencial se pojavi, ko nečemu pripisujemo zelo velik pomen. Primerjajmo recimo dve podobni situaciji. V prvi situaciji si predstavljajte, da stojite
na tleh v dnevni sobi, v drugi pa stojite na robu prepada. V prvem primeru niste niti najmanj prestrašeni, drugem primeru pa stanju, v katerem ste se znašli, že pripisujete velik pomen - če bi namreč naredili le en nepazljiv gib, bi se lahko zgodilo nepovratno. Na energijski ravni ima dejstvo, da stojite, enak pomen tako v prvem kot tudi drugem primeru. Vendar pa - ko stojite nad prepadom, s svojim strahom le povečujete napetost in ustvarjate nepravilnosti v energijskem polju. Pojavijo se sile ravnovesja, ki poskušajo odstraniti odvečni potencial. Njihovo delovanje lahko občutite celo na lastni koži: po eni strani vas neznana sila vleče k tlom, druga pa vas vleče stran od roba. Odvečni potencial strahu, ki ga čutite, lahko sile odstranijo na dva načina: ali vas povlečejo stran od roba ali pa vas pahnejo v prepad. Tako je stvar zaključena. Delovanje teh sil je torej tisto, kar občutite, ko stojite na robu prepada.


Na energijski ravni so vsi materialni predmeti enako pomembni. Mi smo tisti, ki jim pripisujemo razne oznake in vrednosti: dobri - slabi, veseli - žalostni, privlačni - odbijajoči, dobri - zlobni, lahki - težki itn. Ocenjujemo in vrednotimo prav vse na svetu. A ocena sama po sebi še ne ustvarja neenakosti v energijskem polju. Sedite na primer doma v naslanjaču in ocenjujete situacijo: če sedim tukaj v naslanjaču, nisem v nevarnosti, če pa bi stal na robu prepada ... A trenutno vas misel na prepad sploh ne vznemirja. Preprosto le ocenjujete situacijo. In s tem na noben način ne rušite ravnovesja. Odvečni potencial se pojavi le takrat, ko oceni pripišemo neverjetno velik pomen.
Moč potenciala narašča, če ocena, poleg tega daje pretirano poudarjena, tudi močno izkrivlja realnost. Dejstev, ki nam veliko pomenijo, namreč nismo sposobni oce-
njevati objektivno. Tako predmetu, ki ga obožujemo, velikokrat dodamo kakšne vrline, predmetu sovraštva pa pomanjkljivosti. Medtem ko predmetu strahu dodamo lastnosti, ki nas še dodatno prestrašijo. Miselna energija skuša umetno proizvesti določeno lastnost tam, kjer je sploh ni. In tedaj se ustvari odvečni potencial, ki razburi ravnovesne sile.



Nepravilno vrednotenje oz. izkrivljena realnost se lahko razvije v dve smeri: predmetu dodate bodisi odvečne negativne, bodisi odvečne pozitivne lastnosti. A napačna ocena sama po sebi še ne igra nobene vloge. Naj ponovim še enkrat: neustrezna ocena oz. nepravilno vrednotenje ustvari odvečni potencial le v primeru, ko ji pripisujete velik pomen. Le tiste stvari, predmeti in dogodki, ki so pomembni za vas osebno, bodo vašo oceno energijsko obarvali.
Kljub temu da so odvečni potenciali nevidni in nezaznavni, v življenju ljudi igrajo pomembno in hkrati zahrbtno vlogo. Levji delež težav nam pridelajo prav sile ravnovesja, ki s svojim delovanjem odstranjujejo odvečne potenciale. Njihova zahrbtnost se kaže v tem, da človek zaradi njihovega delovanja pogosto dobi nasprotno od želenega. In nikomur ni jasno, kaj se dejansko dogaja. Zaradi tega se nam tudi pojavi občutek, daje na delu nekakšna nepojasnjena temna sila, neke vrste »Murphvjev zakon«. Na rahlo smo se tega vprašanja že dotaknili v poglavju, kjer smo govorili o tem, zakaj dobimo tisto, česar aktivno nočemo. Poglejmo si na naslednjem primeru, kako nam iz rok spolzi tisto, kar si želimo.


Obstaja zmotno prepričanje, da lahko trdo delo v službi prinese bleščeče rezultate. Kaj z vidika ravnovesja pomeni, da se »potopite v delo«? Pomeni, da na eno stran tehtnice postavite službo, na drugo stran pa vse ostalo. Ravnovesje se prične rušiti in posledice so kaj kmalu vidne. Rezultat bo ravno nasproten od pričakovanega.
Če delate več kot običajno zato, da bi bolje zaslužili ali pridobili dodatne kvalifikacije, je seveda razumljivo, da boste vložili več napora. Zaradi tega se vam ne bo zgodilo nič hudega. A ohraniti morate pravo mero. Če ste zelo utrujeni in vam je služba le še sinonim za prisilno delo, pomeni, da morate bodisi ustaviti konje bodisi zamenjati službo. Prekomerni napori vas bodo vsekakor pripeljali do negativnih rezultatov.


Poglejmo si, kako ta proces poteka. Poleg službe cenite še veliko drugih stvari: dom, družino, hobije, prosti čas itn. Če ste službo postavili nad vse ostalo, ste ustvarili ogromno odvečnega potenciala. Ker vse v naravi teži k ravnovesju, pomeni, da bodo ne glede na vašo voljo začele delovati sile, ki bodo skušale odvečni potencial zmanjšati. Sile pa delujejo na različne načine. Lahko na primer zbolite. Služba takrat odpade. Lahko postanete celo depresivni. Kakopak drugače, saj se vendar silite delati tisto, kar vam je v breme. Razum vam govori: »Delaj! Potrebuješ denar!« Duša (podzavest) pa se čudi: »Sem mar prišla na ta svet zato, da se bom mučila in trpela? Mi je tega res treba?« Na koncu obležite s kronično utrujenostjo. O produktivnosti takrat ni ne duha ne sluha. Zdelo se vam bo, kot da z glavo zaman tolčete ob zid.
Obenem pa boste začeli opažati, da ljudje okoli vas dosegajo boljše rezultate z veliko manj truda. V določeni točki bo pomembnost, ki jo pripisujete službi, preprosto prestopila vse mogoče meje. Večjo težo ko boste pripisovali svojemu delu, več problemov se bo porajalo. Vam se bo sicer zdelo, da niso ti problemi nič posebnega, da so le del »službenih obveznosti«. V resnici pa bi jih imeli veliko manj, če bi le nekoliko zmanjšali pomen, ki ga ima služba za vas.
 

Iz vsega povedanega lahko izpeljemo naslednji sklep: če želite odstraniti odvečni potencial, morate spremeniti odnos do službe. Poleg službe si morate nujno vzeti še prosti čas in ga posvetiti dejavnostim, ki vas zanimajo. Tisti, ki se ne zna resnično sprostiti in odklopiti, ne zna niti delati. Ko pa naslednjič pridete v službo, se prepustile. Vse predajte službi, le srca ne. Službeno nihalo bi si najraje prilastilo vso vašo energijo, toda saj ne živite le za delo, kajne? Ko boste odstranili odvečne potenciale in se rešili vpliva nihal, se bo vaša delovna učinkovitost očitno povečala.
Ko se boste prepustili, delajte brezhibno. Zaradi najmanjše napake vas lahko obdolžijo malomarnosti. Ko govorimo
0 brezhibnosti, imamo v mislih izključno vaše obveznosti. Prepustiti se še ne pomeni, da lahko naloge opravljale površno in neodgovorno. Naloge morate izpolnjevati natančno, vendar bodite pri tem nepristranski in ne ustvarjajte odvečnih potencialov. V nasprotnem primeru lahko pride do neprijetne situacije. Prepričan sem, da se med vašimi sodelavci najdejo tudi taki, ki so popolnoma zakopani v delo. Podzavestno se zavedajo, da ste se vi službi prepustili; da torej ne usmerjate vseh svojih sil v izpolnitev nalog, vendar ste kljub temu zelo učinkoviti. Ti »prizadevni« ljudje bodo na vsak način želeli najti nekaj, s čimer bi vas lahko »potunkali«. Takoj ko boste storili napako, vam jo bodo servirali na pladnju. Pri tem ne bo šlo za neko veliko, odločilno napako, temveč za malenkost, s katero vas bodo ponižali. Morda boste zamudili v službo, pozabili ali pa spregledali neko malenkost. Če bi bili popolnoma zakopani v delo, bi vam to napako seveda spregledali. Ker pa ste odnos do dela nekoliko spremenili, vam bodo očitali, da ste pri delu neodgovorni.
 

Ne le v službi, tudi v družini in med prijatelji lahko prihaja do podobnih situacij. Zato si zapomnite, ko se predate, morate svoje naloge, ne glede na situacijo, opravljati vestno. Da vam ne bodo kasneje napak molili pod nos. Za brezhibnost mora skrbeti vaš notranji opazovalec - čuvar. Drugače se lahko kaj kmalu zopet znajdete v igri. Notranji čuvar nima nič skupnega z razcepljeno osebnostjo. Gre preprosto za to, da nekje iz ozadja opazujete, kaj počnete in na kakšen način.
Lahko bi oporekali: kakšen pomen ima potem rek »v delo vlagati dušo in srce«? Odvisno od tega, za kakšno delo gre. »Zakopati se v delo« je opravičeno le v enem primeru - če je delo vaš cilj. (Vaš cilj je to, kar lahko opravite z lahkoto in z veseljem in veliko teh ciljev izhaja iz ranega otroštva, ki pa jih kasneje pozabimo in seveda nikdar ne uresničimo). V tem primeru je delo most, ki vas vodi do uspeha. Če je temu tako, potem vas delo napolnjuje z energijo, veseljem, ustvarjalnostjo in zadovoljstvom. Če ste eden izmed teh redkih srečnežev, ki lahko z gotovostjo trdijo, da jim vse to nudi ravno delo, potem vas ne sme skrbeti.
Vse, kar je opisano zgoraj velja za vsa življenska področja in ravnovesje se avtomatično izvaja vsepovsod.