Duša pride na ta svet in prav tako kot otrok z zaupanjem steguje svoje drobne ročice. Nato pa se izkaže, da so svet ugrabila nihala (škodljivo energijsko polje, ki se ustvari samo od sebe, ponavadi ga ustvari skupina istomislečih ljudi in se s tem začne izkoriščanje drugih ljudi, pri čemer se izkoriščevalci ne zavedajo, da so tudi sami pod vplivom nihal - vse to je delo nihal, nihala se hranijo z energijo obeh skupin, izkoriščevalcev in izkoriščanih) in ga spremenila v džunglo.
 
Nihala skušajo duši takoj dati vedeti, da je tukaj ni nihče pričakoval, da se mora ne tem svetu vsak boriti za svoje mesto pod soncem in se klanjati nihalom. Naivni in spontani duši želijo takoj pokazati mesto, ki ji pripada. Govorijo ji, da njene želje nikogar ne zanimajo, daje na svetu več trpljenja kot radosti, da se praznuje le ob določenih dnevih in da se je za košček kruha treba pošteno namučiti. In to je to ... njena ušesa se povesijo, potrtost in obup pa izzoveta solze v njenih očeh. Ali pa začne naraščati njen upor. To ni prav! To ni pravično! Začnejo se ji ježiti dlake. Duši se zdi, da ji preostane le eno: bodisi da s povešeno glavo tava po poti, ki so ji jo vsilila nihala, bodisi da se grebe in vztrajno napada ter odriva vse, kar se ji postavi na pot.


Nihala so človeški razum zajela na treh ravneh - na mentalni, čustveni in na energijski ravni. Nihala so tista, ki oblikujejo običajni pogled na svet in posameznikovo vedenje. Človek misli in deluje tako, kot je najugodneje za nihala. Duša sledi razumu in se kaj kmalu tudi sama znajde v kletki pogojenosti. Pogojenost lahko najdemo v skoraj vsem. Človek se mora tako sprijazniti z množico omejitev in igrati vlogo, ki so mu jo v tej izsiljeni igri določili. V takšnih pogojih dušo postopoma potisnejo v ozadje, vajeti pa prevzame razum.


Razum dušo poučuje, kot da bi šlo za malega nespametnega otroka: »Jaz bolje vem, kaj je treba narediti. Tvoje čebljanje je povsem nesmiselno.« Duša seje pri večini ljudi spremenila v prestrašeno bitje, ki so mu odvzeli vse pravice, tako da lahko le čepi v kotu in žalostno opazuje, kaj izumlja divji razum. Včasih se zgodi, da se duša in razum v nečem sporazumeta. V takšnih trenutkih duša poje, razum pa si zadovoljno mane roke. A kaj, ko se to zgodi zelo redko. Najpogosteje se duša in razum zedinita le glede tega, da ne sprejemata realnosti, da ju je strah ali da sovražita.
Duša pri odločanju nima nobene pravice. Razum se do duše obnaša kot do otroka, ki v trgovini prosi za igračko, ki mu je všeč. Odgovori razuma so običajno tipični, na primer: »Nimam denarja za to.« In tako se želje zatira že v kali.
Poglejte, kaj se zgodi. Otrok hoče igračko takoj. Če si igračke resnično ne morete privoščiti, je povsem samoumevno, da otroku rečete ne. Toda duša je, za razliko od otroka, pripravljena počakati. Razum je tisti, ki s svojim bebastim prepričanjem napravi križ čez celotno stvar: »Nimam denarja.« In tako sanje v bistvu postanejo nedosegljive.
Razum ima svojo logiko, ki so mu jo vsilila nihala. Njim koristi, da privržence držijo na vrvici. Ne dajo jim niti možnosti, da bi si izbrali sanje. Duša pa logike sploh nima, ona vse jemlje dobesedno. Razum ji ves čas ponavlja, da denarja ni. Pa saj duša ne prosi za denar! Duša prosi za igračko! Razum igračo vseeno prepove (nerealno je, nedosegljivo), rekoč, da ni denarja. Duši preostane le, da se zapre vase in o igrački ne razmišlja več. Sanje so tako pokopane.

Razum si ne more predstavljati, kako bi lahko te sanje uresničil. Zatorej jih ne spusti v svoj sloj sveta. V življenju mora biti vendar vse logično in razumljivo. V resnici pa bi se razum moral samo strinjati z igračko in zunanja namera bi že nekako poskrbela za to, da bi se potreben denar našel. Vendar pa običajni pogled na svet, ki so ga oblikovala nihala, takšnih čudežev ne dopušča. To, da bi imeli privrženci svobodo izbire, se na noben način ne ujema z interesi nihal.
Človek se vede tako, kot da bi bil običajni pogled na svet zakon, ki se ga ne sme prekršiti. Toda ta zakon je; »namišljen« in lahko se ga »krši«. Nerazložljivi »čudeži« se v življenju pogosto dogajajo. Zakaj ne bi torej enega od teh čudežev spustili tudi v svoje življenje? Vse, kar morate storiti je, da si dovolite imeti to, kar si želi vaša duša. Če si torej snamete pajčevino predsodkov in omejitev, v katero so vas ujela nihala, če začnete iskreno verjeti v to, da ste vredni svojih sanj, in si želeno dovolite imeti, potem boste to tudi dobili. Glavni pogoj, da bi se vam želja izpolnila, je, da si dovolite imeti.
V trgovini z igračami bi lahko razum duši postregel še z nekaterimi drugimi odgovori: »Neumnost! Jaz bolje vem, kaj potrebuješ. Kaj naj s tem? Mi smo preprosti ljudje. To je nemogoče. To ni za vsakogar. Nimaš tega, kar je potrebno. Nisi dovolj nadarjena. To je čisto predobro zate! Živeti moramo tako kot normalni ljudje.« No, in tako naprej. Če ne bi vedeli, da so za takšno sklepanje odgovorna nihala, bi lahko razum še obtožili, da je popoln bedak. A upajmo, da se bo razum, ko bo prebral te vrstice, prebudil, otresel vseh teh oklepajočih se laži in uvidel, kako nesmiselni so ti njegovi »razumski« zaključki.



Razum brez duše na tem svetu ne more narediti prav veliko. Skupaj pa sta sposobna narediti vse, saj s tem, ko se spojita, ustvarita čarobno silo - zunanjo namero. Razum upravlja z notranjo namero, duša pa z zunanjo. Vendar pa duša z zunanjo namero ne more upravljati namerno. Z zunanjo namero se da upravljati in jo izkoristiti za dosego ciljev šele takrat, ko se duša in razum zedinita.
Vse, kar se vam zdi težko dostopno ali nerealno, je v ozkih okvirih notranje namere razuma resnično težko dosegljivo. Tega nihče ne izpodbija. Strinjam se, da je vsak cilj, ki si ga zadaste v okvirih racionalnega pogleda na svet, težko dosegljiv. A ne odpovejte se svojim sanjam le zato, ker so si neke lažne avtoritete vzele pravico, da določajo, kaj naj bi bilo realno in kaj ne. Tudi vi bi morali izkoristiti svojo pravico do lastnega čudeža.
Skrivnost sreče je prav tako preprosta kot skrivnost nesreče. Gre le za soglasje oziroma nesoglasje duše in razuma. Starejši ko je človek, več je nesoglasja. Razum se podreja vplivu nihal, duša pa postaja nesrečna. V otroštvu duša še upa na igračko, sčasoma pa to upanje zamre. Razum najde vse več in več dokazov za to, da so sanje nedosegljive, in njihovo realizacijo odlaga na pozneje. To odlaganje se ponavadi nadaljuje do konca življenja. Življenje se izteče, sanje pa obležijo v zaprašenem predalu.
Da bi dosegli enotnost duše in razuma, morate najprej opredeliti, v čem naj bi se duša in razum zedinila. Z drugimi besedami, določiti morate svoje cilje. Čeprav se vam bo to morda zdelo nekaj povsem samoumevnega, verjemite, da določitev ciljev še zdaleč ni neka banalna stvar.



Ljudje praviloma natanko vedo, česa nočejo, ko morajo opredeliti svoje resnične želje, pa imajo težave. Te težave lahko pojasnimo z vplivom nihal, ki želijo ljudi podrediti svojim interesom in jim vsiliti lažne cilje. O nikakršni enotnosti duše in razuma ne moremo govoriti, če razum zasleduje vabljive privide nihal, duša pa si želi nekaj povsem drugega.

Povrhu vsega pa so ljudje tako zaposleni z izvrševanjem različnih del za nihala, da preprosto nimajo časa, da bi v miru sedli in premislili o svojih resničnih željah. Da bi slednje odkrili, si morate odtegniti čas posebej za to in se skušati spomniti, k čemu je vaša duša stremela, ko ste bili še otrok. Kaj vam je bilo všeč? Česa ste si želeli? Kaj vas je resnično privlačilo? In kaj je bilo tisto, kar ste sčasoma morali opustiti? Vprašajte se: ali je vaš nekdanji cilj še vedno tako privlačen, kot je bil včasih? Razmislite, kaj si resnično želite. Ali je mogoče, da bi bil ta cilj lažen? Si tega resnično želite z vso svojo dušo ali si le želite, da bi si to želeli?

Ko razmišljate o svojem cilju, se morate znebiti zunanje in notranje pomembnosti. Če je povečana zunanja pomembnost, vas bo cilj s svojo prestižnostjo, pa tudi z nedostopnostjo, povsem začaral. Morda ste zagriznili v vabo nihala? Če pa je povečana notranja pomembnost, se vam lahko zdi, da cilj presega vaše zmožnosti. Cilj vas zopet mami s svojo nedostopnostjo. Pa je ta cilj resnično to, kar potrebujete?
Ko razmišljate o cilju, ne razmišljajte o tem, kako prestižen in pomemben je. Vrzite cilj iz tega piedestala nedostopnosti. Na ta način boste odstranili zunanjo pomembnost. Ko razmišljate o cilju, ne razmišljajte o načinih, kako ga boste dosegli. Na ta način boste odstranili notranjo pomembnost. Mislite le na svoje udobje. Če ste cilj dosegli, se vprašajte, ali se v sebi resnično dobro počutite? Ali vam na duši še vedno leži nek kamen? Če dvomite, da se vam bodo želje uresničile, to še ne pomeni, da želenega ne potrebujete. Najpomembnejše je, da ob tem, ko razmišljate o dolgo želenem cilju, vaša duša poje. Če pa kljub vsem sijaju, iskrenju in privlačnosti cilja čutite, da nekaj ni prav, potem je vaš cilj morda lažen.


Če nimate nekega določenega cilja in si ničesar ne želite, potem imate bodisi zelo malo energije bodisi je vaš razum dušo dokončno zaprl v kletko. V prvem primeru si lahko svojo vitalnost povečate tako, da začnete skrbeti za svoje zdravje. Morda sploh ne veste, kaj pomeni dobro zdravje. Ko je človek resnično zdrav, mu je življenje v zadovoljstvo. Radosti se ga, želi si vsega in to takoj. Ni mogoče, da si duša ne bi ničesar želela. To življenje ji namreč predstavlja edinstveno priložnost.
V drugem primeru pa vam preostane le eno - začnite se imeti radi. Niste z vso to skrbjo za druge šli že malo predaleč? Postavite se na prvo mesto. Drugi ne bodo od vas imeli nobene koristi, če bo vaša lastna duša postavljena na stranski tir. Če se v celoti predate služenju drugim, četudi so to ljudje, ki jih imate radi, nihal ne bomo niti omenjali, potem boste življenje zapravili zaman. Življenje vam ni bilo dano za to, da bi služili nekomu drugemu, temveč za to, da bi se realizirali kot oseba. S tem, ko dušo zapirate v kletko, ustvarjate močan odvečni potencial skritega notranjega nezadovoljstva. Slednji bo vam in vašim bližnjim zagodel vsemogoče težave. Zdelo se vam bo, da ljudem želite dobro, v resnici pa jim bo vsa ta vaša skrb samo škodila.
Skrbite zase. Posvečajte se sebi. Z zanimanjem in pozornostjo. Takrat se bo vaša duša ogrela in razprla svoja krila.
Ne verjemite nikomur, ki govori, da se morate spremeniti, če želite uspeti. Saj ste najbrž že slišali kaj podobnega, imam prav? To je priljubljen recept nihal. Če se nekaj ne izide, je pač treba delati na sebi. In kako naj bi se po mnenju nihal lotili tega spreminjanja samega sebe? Na sebe bi morali pozabiti, usmeriti bi se morali na nihala in upoštevati pravilo »ponavljaj za mano«, tako da bi zadovoljili njihove zahteve in delovali v njihovo korist. Da bi se spremenili, pa bi se morali boriti sami s sabo. Le kako naj bosta duša in razum enotna, če pa se ne sprejemate, če se ne ljubite, če se borite sami s sabo? Duša lažnih ciljev ne bo sprejela. Duša ima namreč lastne interese in potrebe. Če se boste gnali za lažnimi cilji, na koncu bodisi ne boste dosegli prav ničesar bodisi boste potem, ko boste želeno dobili, ugotovili, da tega sploh ne potrebujete.


Zadeva, ki jo predstavljam ni nikakor in na noben način povezana z nihali, zato ponuja povsem drugačno pot. Ne da bi se spreminjali, temveč da bi se sprejeli takšni, kot ste. Odvrnite se od navlake in smeti, ki vam jih ponujajo nihala, in se z razumom usmerite k svoji duši. Poslušajte, kaj vam govori duša, zavestno odvrzite pomembnost, dovolite si imeti in dobili boste vse, kar si želite.


Da bi združili dušo in razum, morate pozornost večkrat usmeriti na čustveno stanje vaše duše. Udobno se počutite takrat, ko vas nič ne vznemirja ali utesnjuje, ko ste umirjeni in se počutite domače. Duševno nelagodje pa je ravno nasprotno: rahlo ste vznemirjeni, nekaj vas utesnjuje, nečesa se bojite, potrti ste, na duši pa vam leži nekakšno breme. Če so ti občutki zelo očitni in veste, od kod izvirajo, pomeni, da gre za nelagodje razuma. Razum praviloma ve, česa ga je strah, kaj ga skrbi in kaj utesnjuje. V takšni situaciji se lahko zanesete na razum, saj vam bo prišepnil pravo rešitev.
Pri duševnem nelagodju je stvar nekoliko težja, saj ni tako očitno. Občutite le nekakšno nejasno slutnjo. Razum trdi, da je vse čudovito, da gre vse po načrtih in da ni razlogov za skrb. Vas pa, ne glede na vse te razumske razlage, nekaj muči. In prav to je šelestenje jutranjih zvezd (tihi glas duše). Glasu vaše duše ni tako težko slišati. Vaša naloga je le, da se zmenite zanj. Razum je s svojim logičnim razpravljanjem preglasen, tako da človek medlim in nejasnim slutnjam duše ne posveča posebne pozornosti in pomena. Razum, ki se popolnoma zatopi v svoje logično analiziranje in napovedovanje dogodkov, preprosto ne more poslušati ali slišati čustev duše.
Da bi se naučili slišati šepet jutranjih zvezd (tihi glas duše), vam ne preostane nič drugega, kot da se navadite svojo pozornost usmerjati na čustveno stanje vaše duše. Vsakič, ko morate sprejeti neko odločitev, najprej prisluhnite glasu razuma, nato pa glasu duše. Takoj ko razum sprejme odločitev, se duša odzove nanjo - bodisi na pozitiven bodisi na negativen način. Pri slednjem vas prevevajo nekakšni nejasni občutki čustvenega nelagodja.



Če ste pozabili in niste bili pravočasno pozorni na čustveno stanje vaše duše, si poskušajte kasneje priklicati v spomin občutke, ki so vas prevevali. Ko ste se odločili, vas je spreletel nek občutek. V tem trenutku je bil vaš razum tako zatopljen v svoje analiziranje, da ni imel časa razmišljati o občutkih vaše duše. Poskusite se spomniti zdaj, kako ste zaznali tisti čisto prvi občutek, ki vas je prešinil? Če je bil to občutek utesnjenosti ob optimističnih razpravljanjih razuma, to pomeni, daje duša jasno izrazila svoj »ne«.
V kolikšni meri lahko zaupate slutnjam vaše duše? Če menite, da slutite nek prihajajoči dogodek, se na takšne slutnje ne zanašajte. Nobenega zagotovila ni, da razum podatke, ki mu jih duša posreduje, pravilno interpretira. Kot edina zanesljiva interpretacija lahko služi le duševno nelagodje, ki vas zajame ob določeni odločitvi razuma.
Tudi občutek duševnega udobja še ni zagotovilo, da duša govori »da«. Mogoče odgovora preprosto ne ve. Vendar pa lahko z vso zanesljivostjo začutite, ko duša govori »ne«. Kot že veste iz prejšnjih poglavij, lahko duša v prostoru različic vidi sektorje, ki se bodo realizirali v primeru, če bo razum odločitev spremenil v dejanja. Duša vidi posledice in v skladu z njimi izraža svoje negativno oz. pozitivno mnenje glede odločitve. Sicer pa se lahko na lastnih izkušnjah prepričate v to, da ima duša, ko govori »ne«, na koncu vedno prav.
Na tak način imate v primerih, ko se morate za nekaj odločiti, zanesljiv kriterij pravilnosti - stanje duševnega nelagodja. Ko duša govori »ne«, razum pa »da«, se, če je le mogoče, temu pogumno odpovejte. Duša sama sebi ne more želeti nič slabega. Če razum govori »treba je, ne gre drugače«, delujte v skladu z zmožnostmi. V življenju se kdaj pa kdaj morate sprijazniti z neizogibnim. Kakorkoli, pri vprašanjih, kjer se tehtnica nagiba zdaj v eno, zdaj v drugo stran, je kriterij duševnega nelagodja tisti, ki prinaša jasnost in zanesljivost.



Ko sta si duša in razum enotna glede izbranih ciljev, vam ostane le še, da dosežete njuno enotnost pri odločnosti, da imate in delujete. Notranja namera razuma se mora zliti z zunanjo namero duše. Če delujete v okvirih notranje namere, sočasno pa tudi zunanja namera deluje v isti smeri, lahko smatrate, da imate svoj cilj tako rekoč že v žepu. Če je vaša notranja namera še vedno nekako nejasna, se pravi, da ne veste natančno, kako bi lahko dosegli cilj, potem izpopolnjujte in pilite svojo odločnost, da imate. Zunanja namera je veliko močnejša od notranje, zato bo že sama našla ustrezni način, s katerim boste prišli do cilja.
Pomembno je, da sta si vaša duša in razum glede odločnosti, da imate, tako enotna, da imate občutek podoben tistemu, ki se pojavi pri zelo močnih čustvih. Duša in razum se ponavadi zedinita, ko gre za oboževanje, sovraštvo, strahove in druga slaba pričakovanja. Ko ljubimo, sovražimo ali nas je strah, to počnemo iz vsega srca. Ko se duša in razum spojita, ko postaneta eno, se rodi strast. »Tisti, ki ne zna sovražiti, se ne bo naučil ljubiti,« tako je govoril znameniti ruki pisatelj Nikolaj Černiševski.
Če ste si izbrali pravi cilj, bosta zadovoljna tako duša kot razum. Zadovoljstvo lahko pokvarijo le misli, ki se pojavijo zaradi vaših dvomov, ker naj bi bil cilj težko dosegljiv ali ker je območje vašega duševnega udobja pičlo.

Situacijo, ko razum dvomi v realnost, duša pa se na svojem »novem stolu« počuti ohromelo, lahko popravite s pomočjo pozitivnih diapozitivov. Uporabljati diapozitive pa pomeni, da morate gledati na vse pozitivno in ne negativno. Ko boste razširili svoje »območje udobja«, boste dosegli silno radost enosti, ko bo vaša duša pela, razum pa si bo od zadovoljstva mel roke.
Zapomnite si, ko razmišljate o cilju, ne razmišljajte o njegovi prestižnosti, nedosegljivosti ali načinih, s katerim bi ga dosegli. Pozorni bodite le na stanje duševnega udobja. Se počutite dobro ali slabo? Le to je pomembno. V nasprotnem primeru lahko občutek duševne ohromelosti zamešate z občutkom duševnega nelagodja. Ohromelost oziroma neke vrste zadrega ali nezaupljivost se pojavita zaradi tega, ker je celotna situacija tako nenavadna, kot da bi duša govorila: »Je vse to zame? Res?«
 

Nelagodje pa po drugi strani daje občutek utesnjenosti, kot da bi nosili neko veliko breme, kot da bi se morali nečemu ukloniti, nekakšen občutek potrtosti, obupa, strahu in mučne zaskrbljenosti. Če si z diapozitivi pri ohromelosti ne morete pomagati, pomeni, da gre za neudobje in nemir duše. V takšnem primeru bi morali, ne da bi skušali pretentati sami sebe, ponovno razmisliti o tem: ali ta cilj resnično potrebujete?